Dostojna starost je pravica, ne privilegij, je v posebni publikaciji, ki ni namenjena zgolj starejšim, zapisal varuh človekovih pravic. Med vsemi pravicami je nujno izpostaviti pravico do ustrezne in dostopne kakovostne oskrbe in nege. Od prvih zasnov zakona o dolgotrajni oskrbi je minilo 25 let. Četrt stoletja je slovenska politika trosila obljube, letos je zakon končno začel veljati. Čestitke ministru Simonu Maljevcu z ekipo, ki se je prvi konkretno lotil vse bolj perečega problema dolgožive družbe. Pričakovanja so bila velika, rokohitrsko oblikovanje, sprejem in implementacija zakona v že razgretem predvolilnem vzdušju pa so razlogi za številne kritike strokovne in laične javnosti (uporabnikov) ter medijev.

Zakon o dolgotrajni oskrbi in družinski zakonik sta temeljito spremenila utečeni sistem sprejemanja prosilcev v domove starejših (DS), razporejanje v kategorije glede na zdravstveno stanje posameznika in predvsem prioritete. V Sloveniji nimamo niti približnih podatkov, koliko starostnikov od okoli 38.000 je vlogo za sprejem v dom oddalo zgolj kot rezervacijo, saj jih pošiljajo v več domov – izstopa podatek o vlogi, poslani v kar 100 domov. Še bolj zaskrbljujoče je, da nimamo registra za demenco obolelih oseb, temveč le oceno, da jih je okoli 45.000. To je najbolj ranljiva naraščajoča skupina prebivalstva. Da se Slovenija stara in postaja dolgoživa družba, ni podatek od včeraj. Predvsem nevladne organizacije in posamezni strokovnjaki so dovolj zgodaj opozarjali, da mora država sprejeti ustrezno strategijo, saj je, kot so v svojo že za obdobje 2001-2015 zapisali v Avstraliji, starajoča se družba priložnost za vse. Za obdobje 2004-2008 so pripravili Akcijski načrt staranja prebivalstva avstralskih lokalnih vlad. Za glasilo Zveze........

© Večer