Vojna v Ukrajini je v slovenski šport prepiranja med partizani in domobranci prinesla obilo zmede. Kar naenkrat imajo mnogi partizani zadržke do narodnoosvobodilnega boja, medtem ko ljudje, ki redno pošizijo vsakič, ko se ljudje zberejo na slovesnosti v Dražgošah, na ves glas podpirajo boj proti tujemu okupatorju. Ampak kregamo se vseeno. Na primer glede populizma. Tudi tu ne gre brez zmede, predvsem zaradi tega, ker se nekateri ne morejo odločiti, ali so populisti kul ali ne.

Zadnja epizoda v verbalni državljanski vojni se je začela s posebno izdajo (hecno, kako je slovenski jezik lahko dvoumen) tednika Mladina, posvečeno populistom. Pri tem si je uredništvo privoščilo nedopustno potezo in med populiste uvrstilo tudi Josipa Broza Tita. Na uredništvo se je vsulo z leve in leve. Kako si upate Tita imenovati za populista? Kako si ga drznete uvrstiti v isto kategorijo kot ostale populistične falote? Mnogi od komentarjev so bili, kot se za prerekanje na družbenih omrežij spodobi, grobi in žaljivi. Zadeve so šle tako daleč, da je urednik Mladine Grega Repovž v naslednji redni številki, izjemoma v svojem imenu, objavil uvodnik, v katerem je izrazil zgroženost nad novim dnom diskurza na slovenskih družbenih omrežjih.

Komaj se je afera malo polegla, ker so jurišniki slovenskih tipkovnic zavohali drugo kost, so se na moji lajni začele pojavljati objave teksta, ki ga je v reviji Disenz z naslovom Zablode antipopulizma objavil sociolog Grega Hrib, v katerem je avtor, na kratko, podučil meščanske liberalce, da ne štekajo populizma, s katerim "horde jeznih volivcev, ki jim ni mar za politično omiko, pravno državo ter uveljavljena pravila, liberalni demokraciji kažejo sredinec ter jo počasi, a vztrajno pošiljajo na smetišče zgodovine".

Naj uvodoma povem, da se z zgornjo analizo načeloma strinjam. To, kar me moti, je privoščljivost, s katero avtor skozi prispevek napoveduje po njegovem več kot zasluženi konec "meščanskega" liberalizma, z ihto – naj mi bo........

© Večer