Živimo v svetu, ki se hitro spreminja – praviloma na slabše. Eden od manj zoprnih trendov v tem vrtincu so popkulturni fenomeni, ki izbruhnejo od nikoder in izginejo kmalu po tem, ko se pojavijo. Vmes pa so povsod. Gangnam Style, izziv z ledenim vedrom, fidget spinner, tista plastična vrtavka, brez katere si nekaj časa nismo mogli predstavljati borbe proti stresu – in ki jih še danes najdemo pozabljene pod posteljo ali v najbolj zakotnem kotu kuhinjskega predala. Čeprav takšno minljivost pogosto pripisujemo internetu in družbenim omrežjem, so podobni pojavi obstajali že v analognih časih.

Pred desetletji so vas na postajah podzemne železnice v zahodni Evropi redno pričakale v živopisne odeje odete skupine južnoameriških muzikantov, ki so z andskimi piščalmi in bobni razveseljevale mimoidoče. Potem so kar naenkrat izginili. Sam sem imel vedno občutek, da so zgolj postavali, kadili in se zajebavali, igrati pa začeli šele, ko sem se pojavil izza vogala – in takoj prenehali, ko sem jim izginil izpred oči. Najbrž to ni bilo res, a verjamem, da veste, o čem govorim.

Podoben občutek sem imel nekajkrat, ko sem se v času svoje profesionalne kariere srečal s političnimi predstavniki iz Bosne in Hercegovine. Konec devetdesetih, kmalu po podpisu Daytonskega sporazuma, je v Strasbourg na povabilo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope prišla delegacija predstavnikov Bošnjakov, Hrvatov in Srbov iz BiH. Ne spomnim se več vseh imen, vem........

© Večer