Četudi ne maramo mraza, tudi če ne smučamo, kar je med Mariborčani redkost, in tudi če smo v sebi oster nasprotnik materialističnega vzdušja, ki je v tem času še posebej intenzivno, nas napoved, da bo letos snežilo že decembra, za trenutek vseeno vzradosti, mar ne? Kakorkoli se že trudimo zadušiti otroško veselje v sebi, lučke svetijo premočno in božične melodije se nam splazijo pod kožo, četudi ne upamo priznati, da nam je njihovo žgečkanje prijetno. Maribor je končno bogato zaživel v božičnih sejmih in prizoriščih. Na svoje trge vabi mlado in staro, z mamljivim vonjem po cimetu in šmornu, iz katerega naj bi rum med pripravo izhlapel, pravijo kuharji. Še se najde kak godrnjač, ki ne zmore odnehati opozarjati na amerikanizacijo božiča, a ga v resnici malokdo zares sliši. K sreči vse več ljudi razume, da kljub bogati ponudbi materiala na trgovskih policah, vendarle ne gre za kupovanje, ki da je bistvo božičnega časa. Gre za to, da se zrak obarva v srebrno-zlato razpoloženje, zaradi katerega naenkrat najdemo čas za druženje, razmišljanje o nam dragih ljudeh in za trenutke ljubezni; takšne in drugačne. Vse več nas pozdravlja stojnice, na katerih ustvarjalni ljudje ponujajo svoje ročno izdelane zanimivosti, ki še dolgo pridejo prav. Na primer volnene nogavice,........

© Večer