Tisti, ki ste brali mojo prejšnjo kolumno, se boste spomnili, da so mi sredi februarja v Izoli v Medicorju opravili koronarografijo. Po domače, malo so mi pregledali žile. Veliko nisem videl, tudi slišal ne, ker sem bil resnici na ljubo v času posega malce v svojem svetu. Ampak ko se je na drugi strani operacijske mize po posegu pojavil priznani kardiolog dr. Marko Noč, nasmejan, sem vedel, da z mano ni kaj hujšega.

Moje žile, v šali jim rečem cevi, sicer niso povsem čiste, ampak še vedno ne tako zamaščene, da bi bil potreben takojšen poseg. Denimo za vstavljanje žilnih opornic. So pa obložene na nekaterih mestih, a ne več kot do 50 odstotkov, če sem prav razbral iz kasnejših pogovorov z zdravniki, ki so res vrhunski, opogumljajoči, pravzaprav ves čas pozitivno razpoloženi. No, pri meni so lahko bili, ker koronarna bolezen še ni tako "huda". Še bolj me veseli, da so bili vsi, celotno tamkajšnje osebje, taki tudi pri vseh tistih, ki so z mano delili bolniško sobo in so šli skozi mnogo zahtevnejši poseg kot sam. Trem v sobi so morali povsem odpreti prsni koš, da so lahko sploh opravili tisto, kar je bilo treba. Kaj bom jaz jamral, sem si rekel, saj so mi prek žile v zapestju pogledali le, kako je z mojimi žilami. Oni drugi so prestali bistveno več. A ta optimizem, pripravljenost osebja kadarkoli pomagati, reči kakšno toplo besedo, tudi kakšno šalo, ti da moč. To čutiš na vsakem koraku. Spomnim se večera po posegu, ko seveda nisem spal. Ne, ker bi me kaj bolelo. Zato ne, ker nisem vajen spati v sobi z drugimi. Le z ženo, ki verjetno doma sama tudi ni spala. Nisem bil edini tistega večera, ki me spanec ni posrkal vase. Saj veste, če ležimo na hrbtu, vsi pa smo morali tako ležati, hrkamo. Dokler je bila soba še svetla, smo lahko brali, jaz knjigo, ko so se ugasnile luči, pa sem opazil, da nisem edini, ki sredi noči brskam po telefonu. Pri tem pa ne potrebuješ luči. Tisto, kar bereš, je osvetljeno. A ne toliko, da bi motilo druge.

Nakar je eden s prerezanim ali prežaganim prsnim košem (ne vem, kako se strokovno reče) kihnil. Tako da je zadržal kihanje v sebi (da drugih ne bi motil, se mi zdi) in s tem ustvaril še večji pritisk v predelu šivov na prsnem košu. Čez dolgo rano prelepljena gaza se je kmalu obarvala rdeče. Drugemu pa se je iz žile snela igla. Saj veste, med premetavanjem po postelji nehote zadeneš v kakšno cevko. In je zakrvavel. Brez očitkov, zakaj kihate, ali kaj ste pa delali, da ste izpulili iglo, so obema rane prijazno oskrbeli. Še tolažeče besede so našli, ker so vedeli, da se jima je za dan ali dva bivanje v bolnici podaljšalo. Kar pa bolniki težko sprejme(m)jo. Res, kapo dol celotnemu osebju, s katerim sem tistega dne prišel v stik. Aja, ko je bilo treba iti na stranišče, je pa tudi delalo pi, pi ... Ker smo bili vsi priklopljeni na meritve utripa, pa kaj vem kaj še, si se moral začasno odklopiti. In se je naprava oglasila z enakomernim piskanjem. Ponoči te tudi to prebudi, če seveda spiš. Če ne, te pa tako in tako kar naprej tišči lulat.

No, zdaj pa je že čas, da se vrnem nazaj. Ko sem si še lagal. Zdaj si več ne, ker vem, kako je z mano. Začelo se je pred desetimi leti, ko me je pogosto stisnilo na srčni strani reber. Sploh tik pred kakšnim intervjujem. Teh pa sem v studiu televizije ETV posnel okrog dva tisoč. Različnih. Vedno napumpan s stresom, ali kaj je že to, čemur zadnja leta rečemo stres. Včasih smo rekli, da je nekdo denimo živčen pred kakšno tekmo. Ali napet. O stresu nismo govorili. Zdaj se o njem veliko govori. Ker je to zbadanje hitro minilo, sem vedel, da bo tako tudi naslednjič in naslednjič. Tako na tiho sem kdaj pomislil na očeta, ki sem ga izgubil, ko je bil star 61 let. Več infarktov, angina pektoris, slaba oskrba v lokalni bolnici, prepozen prihod v prave roke, takrat v Ljubljano, nam ga je poslalo v nebesa. Ker si jih je s svojo dobroto zagotovo zaslužil. V tistih letih, ko je počasi odhajal, sem ga opazoval, kako se je matral s strmino, kako ni zmogel skoraj nobenega napora več, kako je pogosto zrl nekam v prazno in verjetno premleval, da odhaja. Genetika. Tako po očetovi kot materini strani so vsi srčni bolniki. To sem nosil v sebi, ko sem se stresa malce rešil, ko sem pustil službo in šel na svoje. A mi je vseeno pred šestimi leti začelo srce čudno biti. Tako, da sem ga slišal. Prej ga nisem, tudi vi verjetno ne. Jaz pa sem ga. Pomagal je le tek. Po teku se je srce umirilo. In se drugi dan spet vse skupaj ponovilo. Pojavil se je še previsok tlak, ki kar ni padel. A sem še zmogel teči. Tudi stotko in več kilometrov naenkrat. Dokler nisem lani decembra ob naporih čutil stiskanje v prsih. No, takrat pa si nisem več lagal. Na srečo mi je osebna zdravnica verjela, mi dala "ta hitro napotnico", kardiologinja je tudi ubrala prave poti in pristal sem na koronarografiji. Kar sem opisal v uvodu. Zdaj, dober teden po posegu, seveda z novim paketom zdravil, spet tečem. Juhuhu! A manj, zelo previdno in počasi. Ne bom več pretiraval. In ja, sem v dobrih rokah. Zdravniki me imajo sedaj na očeh. Že čez tri mesece bom spet pri kardiologinji. Mislim, da me ne bodo več spustili iz rok.

O stresu nismo govorili. Zdaj se o njem veliko govori. Ker je to zbadanje hitro minilo, sem vedel, da bo tako tudi naslednjič in naslednjič 

Še to za konec. Same dobre izkušnje imam z zdravniki, ki živijo za nas bolnike. A zakaj za boga milega vlada tega ne vidi. Kako drugače razumeti, da take zdravnike, kot so dr. Noč, pa dr. Kavčič in še mnogi drugi, omejujejo na vseh koncih. Pustite jih, da delajo! Vi pa poskrbite, da bodo vsi imeli osebnega zdravnika. Sam ga na srečo imam.

© Večer