Tisti, ki ste brali mojo prejšnjo kolumno, se boste spomnili, da so mi sredi februarja v Izoli v Medicorju opravili koronarografijo. Po domače, malo so mi pregledali žile. Veliko nisem videl, tudi slišal ne, ker sem bil resnici na ljubo v času posega malce v svojem svetu. Ampak ko se je na drugi strani operacijske mize po posegu pojavil priznani kardiolog dr. Marko Noč, nasmejan, sem vedel, da z mano ni kaj hujšega.

Moje žile, v šali jim rečem cevi, sicer niso povsem čiste, ampak še vedno ne tako zamaščene, da bi bil potreben takojšen poseg. Denimo za vstavljanje žilnih opornic. So pa obložene na nekaterih mestih, a ne več kot do 50 odstotkov, če sem prav razbral iz kasnejših pogovorov z zdravniki, ki so res vrhunski, opogumljajoči, pravzaprav ves čas pozitivno razpoloženi. No, pri meni so lahko bili, ker koronarna bolezen še ni tako "huda". Še bolj me veseli, da so bili vsi, celotno tamkajšnje osebje, taki tudi pri vseh tistih, ki so z mano delili bolniško sobo in so šli skozi mnogo zahtevnejši poseg kot sam. Trem v sobi so morali povsem odpreti prsni koš, da so lahko sploh opravili tisto, kar je bilo treba. Kaj bom jaz jamral, sem si rekel, saj so mi prek žile v zapestju pogledali le, kako je z mojimi žilami. Oni drugi so prestali bistveno več. A ta optimizem, pripravljenost osebja kadarkoli pomagati, reči kakšno toplo besedo, tudi kakšno šalo, ti da moč. To čutiš........

© Večer