Javnost lahko že nekaj časa spremlja sago okoli odpovedi delovnega razmerja članu oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru (FF UM) prof. dr. Frideriku Klampferju. O zadevi je obširno poročal tudi Večer, iz pisanja medijev pa je mogoče izluščiti dva sklepa. Prvi je, da je dr. Klampfer žrtev nehumane zarote dekana FF UM, prof. dr. Darka Friša, ki ga podpira brezdušna birokratska mašinerija univerze. Drugi je, da se je kolega vedel neodgovorno, da je praktično ignoriral jasno zapisana pravila, postopke in pogoje, ki jih moramo zaposleni visokošolski učitelji izpolniti na vsakih pet let, da lahko še naprej opravljamo svoj poklic. A več o tem kasneje.

Najprej želim povedati, da sem se za pisanje odločil, ker sem ob prebiranju medijskih objav dobil občutek, da izrazito dominira prvi sklep - časnik Dnevnik (8. 3. 2025) je šel na primer celo tako daleč, da je svoj prispevek naslovil s Sladko maščevanje janšologa Friša. S čimer se ni mogoče strinjati. Ne zato, ker bi bil "dekanov človek", kot bi mi radi pripravno pripisali drugače misleči. Ali zato, ker ne bi sočustvoval s kolegom. S sklepom o zaroti se ne morem strinjati, ker je neutemeljen. Tudi zato, ker minimizira odgovornost ene strani in maksimizira odgovornost druge. Še več, prepričan sem, da gre pri forsiranju takšnega sklepanja tudi za senzacionalizem, ki ne izpusti nobene, še tako tragične situacije za realizacijo političnih apetitov, za kanaliziranje osebnih averzij do dekana ali za signaliziranje "kreposti" (ang. virtue signaling) tistih, ki verjamejo, da gre (spet) za boj med dobrim in zlim. Prepričan sem, da nič od naštetega ne sodi v akademsko kulturo, še manj pa v humanizem oziroma v kritičnost in iskrenost, za kateri nekdanji dekan prof. dr. Kante v svojem odzivu pravi, da sta "sine qua non zahtevi poučevanja in vzgoje vseh generacij študirajočih in tudi medosebnih odnosov" (Večer, 12. 3. 2025).

Prvi argument, ki ga navajam v prid svojega stališča, je enostaven - nanaša se na bistvo drugega sklepa, to je, da visokošolski učitelj, ki ima naziv docenta ali izrednega profesorja, kljub temu, da je de iure zaposlen za nedoločen čas, to de-facto ni. Natančneje, če nekdo v času petih let ne zadosti pogojem (strokovnim, znanstvenim, pedagoškim), lahko izgubi službo, in da je v izogib temu treba oddati vlogo 180 dni pred rokom (ne pa dvanajst, kot je to storil dr. Klampfer). Vse to kolega, ki je na univerzi zaposlen........

© Večer