Leta 1997 je odposlanec liberijskega predsednika Charlesa Taylorja eni največjih lepotic iz moje mladosti, manekenki Naomi Campbell, izročil darilo v obliki diamantov. Ni mi znano, ali je manekenka vedela za velikodušnega državnika. A če je uporabila svetovni splet, ki je bil takrat na voljo, je lahko bila na darilo ponosna, saj je najbrž prebrala, da je možakar Liberijo popeljal iz dolgotrajne krvave državljanske vojne. Bržkone si niti v sanjah ni mogla predstavljati svojega sedenja na sojenju temu istemu spoštovanemu voditelju kakšnih trinajst let pozneje, ko so vanjo zaradi diamantov neusmiljeno vrtali med procesom zaradi vojnih zločinov.

Naomi Campbell in Charlesa Taylorja je ujel urok, zajet v naslovu občasne rubrike revije Mladina, v kateri je bilo moč prebirati bolj ali manj zabavne kratke življenjepise. V zgodovini in sedanjosti je namreč zelo pomembno, kdo je kdaj (kaj). Taylor je iz mednarodnega nosilca upanja postal hudobnež, ker je precenil svoj liberijski uspeh in na enako krvav način kot doma posegel še v bližnjo državo Siera Leone. S tem je prekoračil meje sprejemljivega. Pa nikakor ni bilo tako, da se njegovo veselje do prelivanja krvi ne bi kazalo že kdaj prej. Navsezadnje je isto leto, ko je britanska manekenka od njegovega človeka dobila diamante, na predsedniških volitvah nastopil pod sloganom Ubil je mojega očka, ubil je mojo mamo, a vendarle bom glasoval zanj.

Če bi se Campbellovi........

© Večer