Elon Musk, eden najvplivnejših ter najdrznejših podjetnikov našega časa, napoveduje prihodnost, v kateri službe, kot jih poznamo, preprosto ne bodo več potrebne. Umetna inteligenca in robotika naj bi delo ter zaslužek potisnili iz nuje v izbiro. A če delo ni več pogoj preživetja ali celo smisla, se ne zamaje le gospodarski sistem, temveč identitetni temelj moderne družbe. Brez dela ne izgubimo le plače; izgubimo orientacijo: ne vemo več, kdo smo, kam sodimo, po kakšnih merilih vrednotiti sami sebe. Umetna inteligenca zato ni nevarna predvsem kot tehnologija, temveč kot kulturni prelom. Ne ogroža le delovnih mest. Ogroža pripoved, s katero si razlagamo lastno vrednost.

Bil je čas in bili so kraji, ko se ni spodobilo delati

V antiki delo ni bilo vir identitete, temveč njeno nasprotje. Fizično delo je veljalo za nujno zlo, ki človeka odvrača od dobrega življenja. Identiteta svobodnega človeka je izhajala iz državljanstva, vrlin, javnega delovanja, filozofije in kontemplacije. Delali so sužnji. Svobodni so imeli čas. Delo ni določalo, kdo si, temveč zakaj nisi svoboden. Tudi danes delo ne odrešuje vseh. Mnogi pri njem trpijo in čakajo dneve do vikenda, dopusta ali upokojitve. Za te je Muskova napoved prihodnosti brez nuje po delu lahko videti kot obljuba, skoraj kot božja mana.

Medicinske sestre in vzgojiteljice odhajajo iz bolnišnic in vrtcev za blagajne diskontnih trgovin. Police pa zlagajo indijski, nepalski in pakistanski delavci. Postajajo nova nevidna kasta

V srednjem veku se ljudje niso opredeljevali po delu, temveč po stanu: plemič, kmet, duhovnik. Poklic je bil podedovan, ne izbran. Identiteta je bila dana z rojstvom, potrjena z religijo in umeščena v kozmični red. V fevdalni družbi vprašanje ”kaj delaš?” ne bi imelo pravega smisla. Pravo vprašanje je bilo, kam pripadaš? To v marsičem pojasnjuje sodobne populizme. Kadar gospodarski razvoj zastane in dobre službe niso več dosegljive, množicam namesto napredovanja ponudijo pripadnost: narodu, rasi, veri. Ni pomembno, kaj delaš, temveč čemu pripadaš, del česa si.

Kapitalizem in moderna sta posameznika načeloma osvobodila spon kolektiva. Rodimo se brez vnaprej določene vloge in postali naj bi to, kar zmoremo. Z industrijo, urbanizacijo in državo blaginje delo postane glavni vir dohodka, temelj socialnih pravic, osnova družbenega statusa in jedro osebne biografije. Na vprašanje ”kdo si?” odgovarjamo: profesor, zdravnik, menedžer. Postanemo nekaj skozi delo. Toda ta sistem deluje le, če deluje pošteno, če najbolj napredujejo najbolj sposobni in najbolj prizadevni, če družba raste in če otroci živijo bolje od svojih staršev. Ko se to ustavi, in zdi se, da se je vsaj začasno, se zamaje tudi identitetni temelj moderne.

Tudi drugod delo ni bilo temelj identitete, temveč obveznost, dolžnost ali sredstvo ohranjanja kozmičnega in družbenega ravnovesja. Človek je bil nekdo zaradi tega, komu in čemu pripada, ne zaradi tega, kaj proizvaja. Šele z imperializmom so se te družbe soočile s civilizacijo, ki je delo povzdignila v moralno dolžnost, poklic v osebno identiteto in kariero v življenjsko zgodbo. Prav ta etika produktivnosti je Zahodu dala politično, tehnološko in vojaško premoč, s katero je lahko drobil svet pred seboj. Zato ni presenetljivo, da se osvobajanje od tujega jarma marsikje ni ustavilo pri politični neodvisnosti, temveč se je nadaljevalo kot kulturni obrat: kot zavračanje modernosti in vračanje k ”predmodernim” oblikam življenja in identitete. Ko je delo vsiljeno kot merilo vrednosti od zunaj, postane njegovo zavračanje simbol suverenosti. V tem kontekstu je islamizem s svojo eksplicitno mizoginijo in zavračanjem modernih predstav o individualni avtonomiji eden najbolj izstopajočih primerov takšnega odziva. Ne gre le za religijo, temveč za politični projekt, ki namesto poklica in kariere v središče postavlja pripadnost, red in podreditev tradicionalnim vlogam.

Kdo pa bo delal, če mi ne bomo delali?

Stroji bodo delali tisto, kar je ponovljivo. Umetna inteligenca in robotika že danes prevzemata naloge, ki so rutinske, merljive in standardizirane. Ne le v tovarnah, temveč v računovodstvu, pravu, medicini, novinarstvu. Stroji ne delajo zato, ker bi hoteli, temveč zato, ker so cenejši, hitrejši in ne potrebujejo počitka. V tem smislu je vprašanje »kdo bo delal?« tehnično že odgovorjeno. Musk ima prav.

Prav ima tudi, ko pravi, da bodo nekateri delali prostovoljno za zabavo, iz radovednosti, zaradi moči. Vedno bo obstajal sloj ljudi, ki bo odločal, nadziral sisteme in določal cilje. Njihovo delo ne bo nujno produktivno v klasičnem smislu, temveč strateško in simbolno. Delo bo postalo znak statusa. Paradoks prihodnosti je, da bodo najbolj privilegirani prav tisti, ki si bodo še lahko privoščili delo.

Ključno vprašanje ni, ali bo umetna inteligenca zmanjšala potrebo po delu, temveč ali znamo kot družba ustvariti smisel onkraj dela

Ostane tretja kategorija: delo z ljudmi. Skrbstveno delo bo najverjetneje ostalo človeško: skrb, vzgoja, poučevanje, terapevtski odnos. Vse to je mogoče avtomatizirati, a moralno in kulturno težko sprejemljivo. Ne želimo, da nas ljubi stroj. To delo bo ostalo. Vprašanje pa je, ali bo končno cenjeno ali pa bo še naprej potisnjeno na rob. Že danes velik del nujnega dela ni prepoznan kot delo: skrb za starejše, prostovoljstvo, kulturno ustvarjanje, politično udejstvovanje. Družba v velikem obsegu deluje brez klasičnega zaposlitvenega razmerja. To ni brezdelje, temveč nevidno delo.

Zakaj politiki ne morejo biti iskreni

Medtem ko se ukvarjamo s strahom pred izgubo služb, hkrati uvažamo delovno silo iz vse bolj oddaljenih krajev. Okoli nas je množica del, ki jih ni mogoče avtomatizirati: čiščenje, nega, dostava, varstvo otrok in starejših, kuhanje. Ta dela so fizično zahtevna, čustveno obremenjujoča, časovno intenzivna in hkrati najslabše plačana. So nujna, a organizirana kot nizkostatusna. Družba jih potrebuje, a jih noče ceniti. »Domačini« teh del nočejo opravljati, ker plače niso skladne z življenjskimi stroški, ker so pogoji negotovi in ker delo ne prinaša priznanja.

Medicinske sestre in vzgojiteljice odhajajo iz bolnišnic in vrtcev za blagajne diskontnih trgovin. Police pa zlagajo indijski, nepalski in pakistanski delavci. Postajajo nova nevidna kasta – zahodni daliti. Migranti niso odgovor na pomanjkanje delovne sile, temveč na pomanjkanje pripravljenosti družbe, da delo pošteno plača. Nimajo alternativ, pogosto nimajo političnega glasu in lažje sprejmejo pogoje, ki jih domačini zavračajo. Tako postajajo nosilci nizko vrednotenega dela. To ni več prehodna faza, temveč stabilen model. Isti zahodni politiki z leve in desne, ki javno zavračajo migrante, v parlamentih glasujejo za zakone, ki jim vrata vse bolj odpirajo. Nastaja nova razredna delitev: trojna družba z avtomatiziranimi sektorji visoke produktivnosti in malo zaposlenih, z elitnim sektorjem znanja in nadzora, ki je dobro plačan in simbolno močan, ter z migracijskim storitvenim sektorjem, ki je nujen, a slabo plačan in socialno neviden.

Univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas in vseživljenjsko učenje za domačine 

Optimisti pravijo, da bomo končno svobodni. Več časa za ustvarjalnost, odnose, skupnost, učenje. Pesimisti svarijo pred brezciljnostjo, dolgčasom in novimi oblikami neenakosti – med tistimi, ki bodo delo še imeli, in tistimi, ki ga ne bodo več potrebovali. Oboji imajo prav. Ključno vprašanje ni, ali bo umetna inteligenca zmanjšala potrebo po delu, temveč ali znamo kot družba ustvariti smisel onkraj dela.

Zgodovina nas uči, da prosti čas ni samoumevna dobrina. Aristotel si ga je lahko privoščil, sužnji ne. V moderni smo prosti čas demokratizirali, a ga hkrati zapolnili s potrošnjo, samodisciplino in nenehno skrbjo za lastno tržno vrednost. Če nam umetna inteligenca podari čas, se bomo morali naučiti, kaj z njim sploh početi. To ni tehnično, temveč kulturno vprašanje.

Univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas, vseživljenjsko učenje, vse to so delni odgovori. Nobeden pa ne odgovori na temeljno dilemo: kako vzgojiti ljudi za življenje, v katerem delo ni več središče sveta. Kako ohraniti dostojanstvo brez poklica, status brez kariere, skupnost brez delovnega ritma?

Morda nas čaka družba, v kateri največji luksuz ne bo produktivnost, temveč smisel. Družba, v kateri bomo morali znova premisliti, kaj pomeni biti koristen, ustvarjalen, dober človek. Umetna inteligenca nam pri tem ne bo pomagala. To delo, ironično, ostaja izključno človeško.

* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.

** Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.  

© Večer