Spoštovanje je tihi red družbe. Ne vidi se, ne meri se, a brez njega nič ne deluje: ne država ne podjetje ne šola ne družina ne ljubezen. Je kot zrak – opazimo ga šele, ko ga zmanjka. In zdi se, da ga v našem času vse bolj primanjkuje. Kar pa ni nujno slabo. Nespoštovanje je simptom, znak, da nekaj ni več v redu: stare avtoritete niso več prepričljive. Nespoštovanje je prelom, upor proti lažnim bogovom, je orodje vrednotenja, razlikovanja. Zaznavanje nespoštovanja je oblika budnosti, moralni kompas, da še znamo ločiti, kaj je dobro in kaj narobe, da se sprašujemo o smislu, pravičnosti in dostojanstvu. Zdravo nespoštovanje se napaja iz želje po boljšem, a žal se lahko prevesi v prezir in slepo sovraštvo. Živimo med redom in kaosom. Doma in po svetu.

Da bi lažje razumeli, kaj se dogaja okoli nas, velja obnoviti miselni eksperiment, ki ga je pred pol stoletja predstavil ameriški moralni in politični filozof John Rawls, profesor na Harvardu. Naloga se glasi: izbrati moramo družbo, v kateri bi radi živeli, pri čemer ne vemo, katerega spola, rase, vere, kakšnega zdravja, koliko pameti in premoženja bomo deležni. Ker vsega tega ne vemo, bi se najverjetneje želeli roditi v družbi, ki je pravična za vse. To pomeni, da bi vsakdo užival enake temeljne svoboščine in bi bile razlike dopustne le, če koristijo tudi najmanj privilegiranim. Takšna je lahko le liberalna družba – tista, ki priznava človekove pravice, vladavino prava in pluralizem. Družba, v kateri ni ene resnice, enega boga, enega načina življenja za vse.

A če pogledamo okoli sebe, vidimo, da vse manj živimo v takšnih družbah – če kdaj sploh smo. Mnogi ne čutijo spoštovanja, ki jim po rojstvu pripada, zaradi rastoče neenakosti in izgubljenega občutka varnosti. Franklin Roosevelt je leta 1941 razglasil štiri svoboščine: svobodo govora, svobodo veroizpovedi, svobodo pred pomanjkanjem in svobodo pred strahom. Prav zadnji dve........

© Večer