Bruseljsko letališče. Oddajam članek z laptopom v naročju in potihem preklinjam samo sebe, da si nisem dala polniti slušalk. Japke pa se ne povezujejo s kabli kar tako, seveda ne. Udarjam torej po svojem applu, še pred letom moram oddati tekst, potem bo prepozno, in se borim s slušalkami. Ajd, bom potihem preposlušala pogovor, nekako bo šlo. Pravzaprav običajen novinarski stres, nič nenavadnega. Že od nekdaj nekje neka tehnologija zataji prav v trenutku, ko to najmanj potrebuješ. Klasika od pamtiveka, spomnim se, kako je neki kolega prišel z intervjuja z Janezom Drnovškom, pa se je izkazalo, da snemalnik ni posnel ničesar. Stres na tretjo! Seveda. Okej, malo se spotiš, prevrneš nekaj mentalnih kozolcev pa še kakega pravega in gre.

Tudi moja situacija bi se popolnoma lepo izšla, če ne bi zraven mene pristal starejši par, ki se je vračal s popotovanja po Portugalski in Španiji, glede na količino prelitih besed sta potovala vsaj mesec. Sploh mi ni jasno, kako sta pristala med vsemi tistimi po bruseljsko okravatenimi in skostimčkanimi ljudmi. Ni pomembno, bila bi še ena letališka prigoda v prostoru, kjer se izgubi čas........

© Večer