V javnosti odmeva sodba višjega sodišča v Ljubljani, ki je potrdilo sodbo okrajnega sodišča v Radovljici, s katero je to na podlagi tožbe prizadetih sosedov lastniku prepovedalo kratkotrajno oddajanje dveh stanovanj v turistični najem v večstanovanjski stavbi na Bledu, kjer so med turističnimi občinami, ki najbolj občutijo negativne vplive velikega turističnega obiska. Novi zakon o gostinstvu, ki bo po novem urejal področje oddajanja stanovanj v kratkotrajni najem in je sprožal veliko polemik, za sodbo ni bil relevanten, saj se bo začel uporabljati šele z letom 2026, pač pa je bila relevantna obstoječa zakonodaja na tem področju. Sodišče se je oprlo na stanovanjski zakon in stvarnopravni zakonik, kar kaže, da smo že doslej imeli dovolj dobro in deloma celo strožjo zakonodajo od nove, a njenega spoštovanja ni preverjal nihče, prizadetim pa ni preostalo drugega kot tožba.

Sodišče je ugotovilo, da tožena najemodajalca za turistično oddajanje nista imela soglasja etažnih lastnikov, čeprav to zahteva že veljavni stanovanjski zakon. V njem sicer ni izrecne določbe, ki bi urejala kratkotrajno turistično oddajanje stanovanj, vendar pa v 29. členu določa, da se uporaba celotnega stanovanja v druge namene (kar zajema tudi turistično oddajanje) šteje za posel, ki presega redno upravljanje, za kar se zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov. Soglasje 75 odstotkov etažnih lastnikov pa se zahteva za opravljanje dejavnosti le v delu stanovanja, pri čemer pa ne gre za spremembo namembnosti in rabe, pod pogojem, da ta ne moti stanovalcev pri mirni rabi stanovanj in ne povzroča čezmerne obremenitve skupnih delov večstanovanjske stavbe. Stanovanjski zakon stanovanje definira kot skupino prostorov, namenjenih za trajno bivanje, kar je po oceni sodišča v »neposrednem nasprotju z namenom kratkoročne turistične oddaje«. Za lastnika je slednje, kot opozarja, poslovna raba, s katero pridobiva precej višje prihodke od dolgoročnega oddajanja in ki se razlikuje od........

© Dnevnik