Ko sem krenila po Ilici, ki se je kopala v neki čudovito opojni svetlobi, se mi je najprej res zdelo čudno, kako prazna je ulica. Nikjer nikogar. Potem sem končno prišla do pekarnice, kjer je prodajalka v izložbi razvrščala dišeče žemljice, sirove paličice, makovke, s čokolado oblike krofke in marelične žepke, tako mamljive, da je dišalo daleč naokrog; pristopila sem in jo vprašala, koliko je ura. »Pet je že,« je odvrnila. »Zjutraj ali popoldan?« Debelo me je pogledala in rekla: »Jutro je.«

© Dnevnik