V vse bolj razgreti javni razpravi o (ne)smiselnosti gradnje naprav za energijsko izrabo odpadkov (sežigalnic) v Ljubljani in Mariboru se ustvarja vtis, da se v Sloveniji uvaja tehnološka novost na področju ravnanja s komunalnimi odpadki. Kadar se omenjajo primeri dobre prakse, se praviloma izpostavljata Dunaj in Köbenhavn, čeprav za ogled sežigalnice sploh ni treba čez mejo. Od leta 2010 namreč obratuje na severovzhodu Mestne občine Celje.

Pri navigiranju do celjske sežigalnice bi se bilo nespametno orientirati po dimnikih. Modro-rumeni objekt Energetike Celje ima namreč zgolj 25 metrov visok dimnik in spada med nižje v Trnovljah, industrijskem delu obmestja. Cinkarnin je bistveno višji. Tudi sicer celjska toplarna s svojo zunanjostjo ne ustvarja vtisa, da se v njej na običajni obratovalni dan sežge do sto ton komunalnih odpadkov.

Aprila toplarna miruje. V njej izvajajo redni spomladanski remont, kar je dopustilo vpogled v notranjost komor, v katerih se sicer pri minimalni temperaturi 850 stopinj Celzija gorljiva frakcija gospodinjskih odpadkov pretvori v plinasto stanje, prah in toplotno energijo.

»Ko so napravo projektirali, se je izkazalo, da višjega dimnika ne potrebuje, prezračenost lokacije je dovolj dobra in je primerljiva z mariborsko,« je razložil Aleksander Mirt. Več kot dve desetletji je vodil Energetiko Celje, od lanskega leta pa je svetovalec naslednika Uroša Rošerja. Zakaj se v javni razpravi o novih sežigalnicah pogosteje ne izpostavlja celjska toplarna? »Na to nimam odgovora,« se čudi tudi Mirt. »Smo urejen, pionirski, vizionarski primer, ne zgolj za Slovenijo, temveč za širši del Evrope.«

Aprila toplarna miruje. V njej izvajajo redni spomladanski remont, kar je dopustilo vpogled v notranjost komor, v katerih se sicer pri minimalni temperaturi 850 stopinj Celzija gorljiva frakcija gospodinjskih odpadkov pretvori v plinasto stanje, prah in toplotno energijo.

Prašne delce, dušikove okside in težke kovine prestreže sofisticiran filtracijski sistem, ki s pomočjo aktivnega oglja, koksa, sode in drugih sredstev prepreči, da bi se ta onesnaževala sprostila v ozračje. Foto: Luka Cjuha

Nevarni odpadki pristanejo v opuščenih solnih jamah

Celoten proces sežiganja traja dobro uro. Pepel, ki ni nevaren odpadek in se pogosto uporablja v gradbeništvu pri pripravi betona, vozijo na odlagališče. Prašne delce, dušikove okside in težke kovine prestreže sofisticiran filtracijski sistem, ki s pomočjo aktivnega oglja, koksa, sode in drugih sredstev prepreči, da bi se ta onesnaževala sprostila v ozračje. Tega nevarnega odpadka........

© Dnevnik