Ne, tak besedni dvoboj, kot smo mu bili priča v tem tednu na eni od televizij, se v samostojni Sloveniji nikoli ne bi smel zgoditi. Mu nikoli ne bi smeli biti priče, mi, pred ekrani in nikoli, nikoli ne bi smela biti v dvorani dogodka peščica ploskačev, ki so pritrjevali vsaki strupeni besedi vodje. Pokazalo se je, da je desnica tam zavrgla in popljuvala vso slovensko zgodovino, ki so ji pot v lepšo in bolj strpno družbo tlakovali velikani slovenske kulture od Trubarja, Zoisa, Prešerna, Linharta, Stritarja, Levstika, Cankarja, Bartola, Kosovela, Kajuha itd, če naštejem samo peščico slovenskih ustvarjalcev v preteklosti, brez katerih naše kulture, naše samostojnosti, naše lepe Slovenije nikoli ne bi bilo. Bili bi razdeljeni med nemško-italijansko-madžarsko kulturo, z morebitnim ostankom peščice slovensko govorečih posameznikov, manjšincev.

Pa drugi svetovni vojni še nekoliko, po osamosvojitvi pa nikakor nismo nadaljevali z njihovimi prizadevanji v rasti nacionalnega, kulturnega, socialnega družbenega razvoja v pravično družbo s pogoji enakosti življenja vseh in vsakogar. No, smo, gospodarsko nekaterim omogočili sijajno bogastvo, v kulturnem pa, formalno, ob posameznih pompoznih proslavah in govorih, počastimo svoje kulturne velikane, a takoj vedno pozabimo nanje. In živimo svoja vsakodnevna življenja naprej. Kakšna so ta naša življenja danes? Uveljavljamo in ploskamo medsebojnemu zaničevanju, brutalnim obračunavanjem, pokvarjenemu in zaničevalnemu odnosu do sočloveka, ploskamo pljuvanju, strupenim in ciničnim izjavam velikega vodje in seveda vsem njegovim lažem in prirejenim izjavam, ki podpirajo te laži. Zasmrajena je celotna slovenska dežela. Smrad se vedno razleze povsod in na vse strani. Tudi nad tiste, ki svojega življenja ne želijo graditi na medsebojen psovanju, zaničevanju, neenakosti in preziru človeških naporov za boljši jutri, ki je seveda tlakovan tudi z zmotami in stranpotmi. A ti napori kažejo, da ljudje živijo in razmišljajo in svoj trud vlagajo v izboljševanje življenja družbe in posameznika. Pa ne preko prezira, sovraštva, obmetavanja z govnom. Res je, ni nas veliko, po Kajuhu »samo milijon nas je«, a preveč je v tem »samo milijon nas je« takih, ki jim je sovraštvo do sočloveka sestavni del njihovega mišljenja in dela. Jim je tako rekoč življenjski moto, credo.

Resnično bi v naši lepi Sloveniji danes lahko živeli bolje, če se ne bi prilagajali nasilju, ki danes prevladuje v svetu. (Osebno mislim, da ne prevladuje, da je le vse slabo priplavalo na površje in da dobro vedno zmaga, čeprav je cena te zmage vsakokrat zelo visoka.) Res smo del svetovnega dogajanja v svetu, na okrogli Zemlji, ki niti ni tako velik planet, na njem ni mogoče ničesar več skriti in zatajiti. Vsi dogodki, dobri in slabi, so nam dostopni v nekaj sekundah. Žal, o dobrih se večinoma molči, slabe pa razžari še s pomočjo laži, hinavščine, natolcevanja.

Zato še enkrat n​e! Zavejmo se svoje preteklosti in spreglejmo slepila trenutnih tehničnih in gospodarskih zmot in stranpoti, ne le naše, ampak celotne človeške civilizacije. Resnica je, da samo peščica ljudi na Zemlji živi in se redi na račun svojih slabih dejanj, živi na račun preostalega dela sveta. A zastruplja ves planet. Tudi mi, v Sloveniji, imam svojo peščico takih. Nismo izjema. ker smo del sveta, v katerem trenutno prevladujejo energije nasilja, ego vladajočih starcev, ki jim v življenju samo še nasilje nad sočlovekom povzroča orgazmična stanja.

Zato naš ne lahko veliko prispeva k temu, da se nam ne bodo rojevali otroci v svet zlobe, krutosti, medsebojne sovražnosti.

Vesna Arhar Štih, Ljubljana

© Dnevnik