Prebivalce »najbolj skrbno negovanega mesta« ožje Ljubljane so izrinili turisti, »aboridžinov« skoraj ni več. Vse zgradbe so lepo prebarvane, po Ljubljanici plovejo ladje s turisti, ki občudujejo naše »najlepše mesto na svetu«. Zabavajo nas glasbeniki in cestni artisti iz vseh koncev sveta, koncerti in prireditve si sledijo ob praznikih in vse poletje, župan ne pozabi nobene dobrodošlice uspešnim športnikom. Kruha in iger so zahtevali že Rimljani. Pa ne samo to, župan je zgradil Stožice, dobili smo prenovljeno Ilirijo. V mestu rastejo stolpnice kot gobe po dežju in s tem »tudi priložnosti za pogumne in Jankovića, ki je vedno znal najti poti do denarja«, je zapisal gospod Višnar. A vseeno se Ljubljančani borimo proti garaži pod tržnico.

Le zakaj? Eden izmed vzrokov je naša kulturna dediščina, ki se sistematično uničuje. Narod brez preteklosti pa nima prihodnosti.

V času županovanja Jankovića je bilo leta 2010 uničeno 5000 let staro kolišče na Špici, prav v času Unescovega vpisa v seznam svetovne dediščine kolišč na južni strani Alp. Kolišča na območju samega centra mesta nima nobena evropska prestolnica. Zavrnjen je bil predlog arheološkega parka na Špici.........

© Dnevnik