V prvem delu koncerta smo bili priča »klasični« programski logiki, kjer je uvodna skladba služila kot smiselna priprava za osrednje koncertantno delo, pri čemer je za povezujočo nit služilo dejstvo, da smo poslušali deli dveh izstopajočih ameriških skladateljev. Balet Apalaška pomlad Aarona Coplanda je spretna nanizanka razpoloženj, ki nihajo med nežno pretanjenim in ritmično bolj navdahnjenim, presečišče med obojim pa predstavlja obdelava pesmi Simple Gifts ameriških kvekerjev v predzadnjem stavku. Dirigent Teddy Abrams je Mahlerjev komorni orkester vodil z zanesljivo taktirko, ki je vzpostavljala osnovne kontraste in odmerjala razlike med lirično razpetimi počasnimi deli in precej bolj odrezavo ritmiko. Orkestrsko telo se je voljno odzivalo, a pogrešal sem vendarle nekoliko bolj samoumevne prehode, da bi bil potopljen v čisto glasbeno sredico in se tako izognil občutku, da poslušamo izjemno premišljeno in pripravljeno izvedbo. Tak preskok je še toliko bolj pomemben za glasbo, ki imponira bolj s svojo gladkostjo kot........

© Dnevnik