Državna volilna komisija (DVK) je za referendumsko kampanjo o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prejela več kot trideset prijav različnih organizatorjev – od političnih strank in civilnodružbenih skupin do posameznikov. Natančneje, DVK je za organizatorje referendumske kampanje prejela prijave 12 političnih strank, 13 pravnih oseb in osmih fizičnih oseb. Je to veliko, nadpovprečno zanimanje? Niti ne. Res je sicer, da je bilo za referendum o zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti prijavljenih »le« 12 organizatorjev kampanj, je pa bilo na primer pri referendumu o zakonu o vodah organizatorjev 32, za referendum o drugem tiru iz leta 2018 pa se jih je recimo prijavilo 30. Dejstvo je tudi, da je bilo v mandatu trenutne vlade razpisanih največ referendumov v zgodovini doslej.

Zanimivo je sicer, da je na seznamu organizatorjev za tokratni referendum na strani nasprotnikov zakona mogoče najti tudi posameznika, ki se na seznamu odgovornih oseb organizatorjev referendumske kampanje pojavi kar dvakrat. To je Aleš Primc, eden najglasnejših nasprotnikov zakona, ki se na seznamu odgovornih oseb organizatorjev referendumske kampanje pojavi prvič kot odgovorna oseba za organizatorja Združenje Gibanje za otroke in družine, drugič pa še kot samostojni organizator Aleš Primc. Na vprašanje, zakaj se je prijavil tako z združenjem kot samostojno, je odgovoril: »Ker hočem narediti vse, da bolnike, invalide in upokojence zaščitimo pred zastrupitvijo, zlorabami in siljenjem v smrt.«

Naj spomnimo, da smo takšne navedbe nasprotnikov zakona v Dnevniku že demantirali. Pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne pomeni zastrupljanja bolnikov. Prav tako ne gre za siljenje ljudi v zastrupitev. Posameznik bi namreč odločitev, ali bo ob neznosnem trpljenju zaprosil za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, sprejemal sam, v skladu z zakonom pa bi si lahko na kateri koli točki premislil. Zakon ne........

© Dnevnik