V svetu, kjer so besede kaj hitro postale smrtonosno orožje, je bil Camille Desmoulins res nesporni mojster ulične poezije in iskalec resnice. S svojim strastnim novinarstvom je tlakoval pot do padca Bastilje. Njegova prava veličina pa se ni pokazala takrat, ko je klical na barikade, temveč v najtemnejši uri, ko si je kot edini upal zoperstaviti lastnim tovarišem in zaklicati: »Dovolj je krvi!« Njegova zgodba je sicer tragična, hkrati pa ima skoraj epske razsežnosti, saj pripoveduje o intelektualnem pogumu, rojstvu modernega novinarstva in je dokaz, da zvestoba lastni vesti vedno presega zvestobo ideologiji.

Bila je nedelja popoldne, 12. julija 1789. Pariz je bil že takrat ogromno mesto, govorili pa so, da je bil tisti dan kot smrdeč sod smodnika. Kralj Ludvik XVI. je pravkar odpustil priljubljenega finančnega ministra Neckerja, na obrobju mesta pa so se zbirale tuje najemniške čete. V vrtovih Palais-Royal, zbirališču pariških boemov, radikalnih filozofov in obupanih meščanov, je vladala tesnoba. Ljudje so šepetali o masakru, zato je bil zrak še posebno prežet s strahom pred rožljanjem orožja švicarske garde.

Portret družin Desmoulins anonimnega slikarja iz 18. stoletja. / Foto: Muzej v Versaillu

Takrat je na mizo pred kavarno Café de Foy skočil devetindvajsetletni odvetnik z razmršenimi lasmi. Znan je bil po tem, da je obupno jecljal. To je bila hiba, zaradi katere mu na sodiščih nikoli ni uspelo zablesteti.

Tistega julijskega dne, ko je bilo treba ljudstvu vrniti upanje in ko se je čas na videz ustavil, pa je jecljanje čudežno izginilo. S pištolo v eni roki je segel v veje bližnjega kostanja, odtrgal zelen list in si ga zataknil za klobuk. To je bil znak upanja, prepoznave in novega začetka. Množica mu je sledila in vsakdo si je utrgal svoj list. V nekaj minutah so bila drevesa v Palais-Royal gola.

»Državljani! Ne smemo izgubljati časa! Neckerjev odhod je zvon, ki bije šentjernejsko noč za domoljube! Nocoj bodo bataljoni zapustili taborišča in nas pobili! Ostane nam samo en izhod. Primimo za orožje!«

V tistem trenutku Camille Desmoulins ni bil samo še en govorec, pač pa je postal gromki glas vseh zatiranih. Z neverjetnim osebnim pogumom je potegnil ročico, ki je........

© Dnevnik