Split je bil takrat tak kot Casablanca v štiridesetih letih, Stefanel pa je bil naš Rick's Café Américain, le da je bilo namesto Samovega klavirja iz zvočnika slišati novi CD Lačnega Franza, ki sem ga nekako dobil iz Slovenije. Za mizami našega zakajenega Rick's Caféja je bila običajna družba: begunci, dezerterji, tuji novinarji, neuspešne manekenke, narkomani, alkoholiki, univerzitetni profesorji, poceni kurbe, zasidrani pomorci, lokalni pesniki, vojaški policisti, lokalni ustaši, tihotapci humanitarne pomoči in za mizo v kotu Predrag in jaz. In ta dva tipa.

Eden je bil tih in sramežljiv, imel je dolge, skodrane črne lase, suh obraz in vsega skupaj dva ali tri zobe v ustih. Ime mu je bilo Marko in bil je hrvaški vojak, prostovoljec, za nekaj dni je prišel s prve bojne črte nekje pri Drnišu. Drugi se je predstavil kot Markov prijatelj in menedžer, pojasnil je, da je njegov prijatelj vojak talentiran samouk kantavtor in da je njegovo umetniško ime Thompson, po tistem puškomitraljezu iz druge svetovne vojne. Ta Marko Thompson pa nama je sramežljivo pripovedoval, da na bojišču med dvema rafaloma piše pesmi in da ima eno, za katero bi rad, da jo slišimo. Menedžer je potegnil na dan TDK-kaseto, naročili smo peti flaškonček črnega in rekli Mirotu, naj da ven CD Lačnega Franza in notri vtakne kaseto.