Maribor je mesto športa. Je najbolj športno mesto v državi. Takšni in podobni slogani morda na prvo žogo celo pijejo vodo. Športni vikend, aktivnosti v okviru akcije Šport mladih so res zelo množično obiskane. Ampak to so zgolj rekreativna športna udejstvovanja. Pa še po nobenega fičnika zanje ni treba seči v žep. To, da je v štajerski prestolnici doma vrhunski šport, pač ne drži že (pre)dolgo.

Še to, na kar je bil Maribor vselej najbolj ponosen, da je najbolj nogometno mesto v državi, je vse bolj na majavih nogah. Po številu navijačev resda še vedno prednjači, ampak rezultati vijoličastih že dolga leta zaostajajo za tistimi, na katere smo bili vsi sila ponosni. Razen NK Maribor pa to mesto nima več niti tretjeligaša.

Kruto resničnost mariborskega vrhunskega športa je že pred odhodom na lanske poletne olimpijske igre razgalil na straneh našega časnika kolega Borut Planinšič ml. Ko se je s sogovorniki spraševal, kaj se je zgodilo mestu, ki je dalo niz olimpijcev, zdaj pa jih lahko štejemo skorajda na prste ene roke. V Parizu so pod petimi olimpijskimi krogi vsaj za kanček reševali športno čast Maribora jadralec Žan Luka Zelko, plavalka Katja Fain, judoistka Metka Lobnik, pa odbojkarja Rok Možič in Alen Pajenk ter rokometašica Tjaša Stanko. A kaj ko slednja ne more biti športnica Maribora zaradi okorelega pravila, da to lahko postane samo član mariborskega kluba, kar smo v Večeru že problematizirali.

Ob robu........

© Večer