V predsedniško palačo v Varšavi se vsaj za naslednjih pet let seli populistični Karol Nawrocki. Konservativni Poljak številnih talentov, ki se je po nekaj "rundah sem ter tja" pridružil zloglasnemu ugandskemu diktatorju Idiju Aminu kot komaj drugi boksar -predsednik v zgodovini. Premagal je liberalnega župana poljske prestolnice Rafala Trzaskowskega, ki kljub premiku svoje retorike v kampanji na desno ni uspel prepričati zadostnega števila volivcev.

Na Nizozemskem pa je Geert Wilders svojo Stranko za svobodo umaknil iz vladne koalicije in v ustanovni članici Evropske unije poskrbel za predvolilno vzdušje. Jabolko spora je bila migracijska politika, pri čemer so ostali koalicijski partnerji zavrnili njegove načrte za omejitev migracij. Če tej volilni enačbi dodamo še nedavne rezultate predsedniških volitev in si ob tem izposodimo besede predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, ki je po razmeroma poraznem volilnem rezultatu establišmenta na evropskih volitvah lanskega junija izjavila "center drži", potem dobimo nezavidljivo sliko razdvojenega evropskega volilnega telesa. In potem je tu še Romunija. Čeprav je v drugem krogu slavil neodvisni kandidat s podporo establišmenta, liberalni župan prestolnice (zveni znano?), je skoraj sedem mesecev trajajoče romunske volitve zaznamovala razveljavitev rezultatov in obtožbe o vmešavanju Kremlja.

Polarizacija in vzpon populistov na starem kontinentu resda nista v sodobni Evropi nič novega. Populistični kandidati so v zahodnem svetu začeli zmagovati na nacionalnih volitvah v času kriznega obdobja, ki je sledil globalni recesiji leta 2008, pri čemer so zaskrbljeni predstavniki establišmenta na obeh straneh Atlantika opozarjali, da bi z utrjevanjem svoje moči lahko uničili demokratične temelje Zahoda. To se ni zgodilo, saj so se populisti, ko so naposled prevzeli oblast, izkazali za precej nesposobne državne upravljavce.

Populizem ni bolezen, temveč simptom, saj sodobni populisti svoj uspeh dolgujejo današnji različici demokracije, v kateri protestni glasovi in apatija velikega dela volilnega telesa postajajo ritualizirani. Če si sposodim besede ameriškega publicista in akademika Michela Linda, "populizem ni naznanitelj novega........

© Večer