Avgusta 1972 je danski odvetnik in borec proti obdavčevanju Mogens Glistrup ustanovil novo politično stranko, ki jo je poimenoval Fremskridtspartiet oziroma Stranka napredka. Glistrup je očitno dobro začutil spremembo razpoloženja v do tedaj eni najbolj zglednih skandinavskih držav blagostanja in je leto kasneje na volitvah v danski parlament osvojil kar osemindvajset poslanskih mest. Točka programa, ki mu je prinesla največ podpore, je bila njegova obljuba, da bo radikalno znižal obrambni proračun. Ta naj bi po novem financiral zgolj še telefonski odzivnik, s sporočilom "predajamo se". V ruščini.

Na Glistrupa sem se spomnil ob spremljanju vse bolj histerične razprave o slovenskem obrambnem proračunu. Njegova ideja bi marsikateremu slovenskemu mirovniku orosila oko. Morda bi bilo treba le posodobiti sporočilo in ga prevesti v angleščino, saj vendar vemo – kot rada poudarja Spomenka Hribar – da Rusija še nikoli v zgodovini ni ogrožala nikogar.

Ampak pustimo Dance in se vrnimo k domačemu prepiranju okoli denarja za obrambo. Po eni strani se povsem strinjam s tistimi, ki jih moti, da se Slovenija zavezuje k petodstotnemu letnemu povečanju obrambnih izdatkov. Ne zato, ker mislim, da varnost ni pomembna. Vse bolj nevaren svet pač terja močnejše obrambne zmogljivosti. Odvračilni učinek ima svojo ceno, a je ta vendarle bistveno nižja od cene vojne, ki jo povzroči ne dovolj odvračani agresor. Moti me predvsem, kako smo prišli do teh famoznih petih odstotkov. Nisem strokovnjak za obrambno področje, a kot laiku bi se mi vendarle zdelo logično, da do izračuna pridemo tako, da skupaj z zavezniki naredimo oceno tveganj, pregledamo, kaj imamo, kaj nam manjka, koliko topov, tankov, dronov in bataljonov potrebujemo, da........

© Večer