Nekako je obveljalo prepričanje, da je Evropa utrujena. Tudi sama Evropa je sprejela zgodbo o utrujenosti kot svoje izkustvo. Utrujenost je odlika zahajajočih civilizacij, tistih, ki ne verjamejo več vase in v svoje moči, temveč trajajo iz navade in pričakujejo, največkrat brez dosti upanja, pomoč od drugih.

Ali Evropa resnično potrebuje pomoč ali pomoči ni brez Evrope, ki bo obnovila svoj vitalizem – na podlagi zgodovinskih izkušenj, ki jih je prebrodila in v njih storila veliko škode tako drugim kakor tudi sami sebi?

Evropa si še ni opomogla od zgodovine v kratkem 20. stoletju. Izkustvo Evrope je v kataklizmi prve svetovne vojne zgrmelo v "včerajšnji svet". Med svetovnima vojnama se je to izkustvo raztezalo od vojnih odmevov do paravojaških »mirnodobnih vojn«, ki se niso umirile do začetka nove vojne, do vzpona dveh totalitarizmov, do vrtinca kriz, ki so se končale v tragediji druge svetovne vojne. Vojne spopade so zamenjale desetletne fronte hladne vojne. Od španske državljanske vojne do balkanskih vojn za jugoslovansko nasledstvo v devetdesetih letih so se nizale hunte in diktature vzporedno z državami blagostanja in privlačnim vsakdanom, institucionalno urejenostjo, medijskimi in umetniškimi svobodami.

Gojko Božović (1972, Srbija) je pesnik, esejist, literarni kritik, urednik in založnik. Objavil je pesniške zbirke: Podzemni bioskop (Podzemni kino), Duša zveri, Pesme o stvarima (Pesmi o stvareh), Arhipelag, Elementi, Obližnja božanstva (Bližnja božanstva), Mapa (Zemljevid), Tiha zverka podneva (Tiha zver opoldne) in Dok tonemo u mrak (Ko tonemo v temo). Esejistične knjige vključujejo: Poezija u vremenu (Poezija v času), Mesta koja volimo (Kraji, ki jih ljubimo), Književnost i dani (Literatura in dnevi), Kraljevstva bez granica (Kraljestva brez meja) idr. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike. Prejel je več domačih in mednarodnih nagrad. Je ustanovitelj in glavni urednik založbe Arhipelag ter Festivala evropske književnosti v Beogradu, kjer živi in ustvarja.

To je veliko preveč zgodovine, da ne bi bilo posledic in da se politični in družbeni, gospodarski in tehnološki tokovi moči, ki so tako dolgo domovali v Evropi, ne bi prestavili kam drugam.

Govorim z roba Evrope, z roba, ki ga je Evropa tako različno poimenovala: Balkan, Vzhodna Evropa, Jugovzhodna Evropa, Zahodni Balkan. Ta prostor se ni premaknil z mesta, sodeč po imenih pa se zdi, da je bil na vseh straneh neba. Geografija je bila vedno odvisna od politike, politika na Balkanu pa je še bolj odvisna od geografije, od dejstva, da je to geografski del Evrope, vendar politično še vedno ni. Posledica tega odnosa geografije in politike je stabilokracija na Zahodnem Balkanu, vzpon avtoritarizma, ki ima desetletno........

© Večer