Fašisti so danes povsod. Doma in po svetu. Če sodimo po političnih prepirih, jih je toliko, da za druga politična prepričanja komaj ostane kaj prostora. Fašisti so desničarji, a poslušamo tudi o levem fašizmu. Pa o liberalnem, neoliberalnem, zelenem in zdravstvenem. V Sloveniji in na Hrvaškem imamo za vsak primer na zalogi še komuniste. Če nasprotnika ne moremo spraviti v eno zgodovinsko uniformo, mu pomerimo drugo. Toda če so fašisti vsi, kdo je potem sploh še fašist?

Takšne oznake so priročne. Namesto dolgega pojasnjevanja, kaj je z neko politiko narobe, izrečemo eno samo besedo. Naši prikimajo, nasprotniki se razburijo. Vsi vedo, na kateri strani je kdo. Politična komunikacija opravi svoje. Vprašanje je le, ali smo ob tem tudi kaj razumeli.

Francoska politologinja Marlène Laruelle je leta 2021 izdala knjigo Is Russia Fascist? Unraveling Propaganda East and West. V njej se ob vprašanju, ali je Rusija fašistična, posveti tudi politični moči te oznake. Obtožba fašizma lahko deluje kot strateška naracija: zgodba, s katero politični akterji razlagajo svet, upravičujejo svoja dejanja in diskreditirajo nasprotnike. Rusija se predstavlja kot dedinja zmage nad nacizmom, njeni kritiki pa v njej prepoznavajo prav fašistične značilnosti.

Knjiga je izšla pred obsežno rusko invazijo na Ukrajino februarja 2022. Avtoričine takratne presoje ruskega režima zato ne moremo preprosto prenesti v sedanjost. Toda vprašanje, kaj počnemo, ko nekoga označimo za fašista, ostaja ključno. Tudi precej bliže domu.

Ko oznaka nadomesti argument

Najprej nekaj razlikovanj. Avtoritarnost sama po sebi še ni fašizem. Prav tako ne nacionalizem, populizem ali konservativizem. Ti pojavi se lahko s fašizmom povezujejo, vendar zato še niso njegove sopomenke. Pri prepoznavanju fašizma je pomemben preplet radikalnega nacionalizma, mita o narodnem preporodu, odpravljanja političnega pluralizma, kulta voditelja, množične mobilizacije in poveličevanja nasilja nad domnevnimi sovražniki naroda.

Natančnost pri tem ni akademsko dlakocepstvo. Zdravniku, ki bi vsako bolezen imenoval rak, ne bi zaupali. Pri političnih diagnozah pa takšno površnost pogosto nagrajujemo. Čim hujša je oznaka, tem odločnejši se nam zdi govorec. Kot da bi bila ostrina besede že dokaz........

© Večer