Živimo v globalno povezani družbi, obeleženi z izrazito individualistično tekmo posameznikov za doseganje lastnih interesov, pri čemer jih ne povezuje več kolektivna zavest ali občutek pripadnosti širši skupnosti. Zaznamujejo jo globalni kapitalizem, migracije, podnebne spremembe in digitalna povezanost, ki prispevajo k razdrobljenosti posameznikov. Takšnemu sociološkemu opisu bi rad dodal še bolj filozofsko perspektivo. Menim namreč, da moramo sodobno družbo razumeti tudi kot družbo, kjer oblast, tako Foucault, ne deluje zgolj ali primarno z represijo, temveč predvsem tako, da preko različnih oblastih mehanizmov producira različne vrste subjektov. To se zgodi preko ponotranjenja specifičnih ideologij, vrednot in političnih mitologij, s katerimi posamezniki opravičujejo in razumejo svoje mesto v svetu. Ena najvidnejših političnih mitologij sodobnega časa je nacionalizem, ki znova pridobiva na moči zlasti v obdobju, ki ga zaznamujeta družbena kriza in negotovost.

Nacionalizem lahko razumemo kot politično in družbeno ideologijo, ki v središče postavlja pripadnost določenemu narodu ter poudarja njegovo kulturno, politično in zgodovinsko povezanost, moč ali vsaj avtonomijo, pogosto pa stremi k temu, da ideja pripadnosti nekemu narodu služi kot glavni temelj državne ureditve.

Zanima me predvsem, kako nacionalizem producira subjekte v sodobni družbi ter ali pri tem predstavlja nevarnost. Najprej se bom vprašal kaj je "narod" (kot temeljni gradnik nacionalistične ideologije) in poskušal ovreči klasično pojmovanje naroda kot skupine ljudi s skupno zgodovino in kulturo. V nadaljevanju bom proučil nacionalizem kot politično stališče ter razmislil, kaj točno ga dela tako zelo aktualnega in popularnega. Na koncu bom odgovoril na vprašanje, ali nacionalizem predstavlja nevarnost v sodobni družbi.

Da se izognem razlagam, ki koncept naroda že v izhodišču predpostavljajo kot nekaj vnaprej obstoječega ali samoumevnega, se bom filozofske analize naroda lotil s (post)strukturalističnim pristopom. Preden lahko pojasnim, kaj razumem pod pojmom naroda, naj na kratko opredelim svoje filozofsko izhodišče za analizo.

Saussurjev strukturalizem izhaja iz analize strukture jezika in temelji na tezi, da je pomen posameznih elementov znotraj določene jezikovne ali družbene strukture mogoče razumeti le znotraj statičnega sistema relacij. To pomeni, da identiteta vsakega elementa izhaja zgolj in samo iz njegove pozicije glede na druge elemente v strukturi, torej je nujno relacijske narave. Izven tega sistema relacij elementi sploh nimajo eksistence, saj je celotna "bit" nekega elementa vzpostavljena šele z njegovim vstopom v sistem. Koncepti (tudi narod) so torej za strukturalizem zgolj označevalci, ki so glede na družbena razmerja moči zvezani s specifičnimi označenci (torej z idejnimi referenti). Zame je ključno, da dejanski pomen določenega koncepta obravnave (naroda) ni vsebovan niti v označevalcu niti v označencu samem po sebi, ampak izhaja iz odnosa med njima. V tem vidim nek specifičen dialektični presežek med idealizmom in materializmom. Ker sta v znaku hkrati prisotna vidik idej (označevalec) in vidik materije (označenec), ne moremo trditi, da stvarnost določa samo ena plat. Obe se medsebojno pogojujeta (implicirata) in skupaj tvorita pomen.

Iz takšne filozofske pozicije lahko sedaj narod opredelimo kot "zamišljeno skupnost" (B. Andersen), kjer si člani predstavljajo svojo pripadnost skupnosti, ki se v praksi krepi skozi materialne rituale (navijanje za reprezentanco, petje himne........

© Večer