Pred več kot tremi leti sem prvič pisal o pekrskih pujskih, takrat so se namreč praktično v urbanem naselju na Studencih ob hišah, blokih in Domu pod gorco pojavili domači prašiči. Ograjena površina, lesene hiške, krmilniki za hrano, neomejene količine vode, ki so ustvarile pravo jezero (zanimivo bi bilo videti, kakšen račun za vodo je morala imeti lastnica, da je živalim omogočala tak luksuz), ter kakšno leto kasneje še osel Bine. Tri leta smo lahko spremljali resničnostni šov Aleksandra Jovanoviča.

Pekrski pujski so imeli spletno stran in letake, preden so se se sploh pojavili. Neštetokrat smo ga slišali medijem razlagati, kako je starejša lastnica uboga, nima niti za vedno višje položnice, že leta je ujetnica gradbenih lobijev, ki bi želeli poceni odkupiti njeno kmetijsko zemljišče in ga nato z dobrimi povezavami spremeniti v stavbno. Za imena nikoli nismo izvedeli. In prav Aleksander Jovanovič, človek velikega srca, s sicer bolj klavrno poslovno in politično kariero, ki se čuti poklicanega, da poskrbi za majhnega človeka. Zgodba naj bi bila naslednja: ostarela ženica brez sorodnikov je bila deležna prijazne pomoči Jovanoviča, ki je vsako leto skrbi zanjo postajal močnejši, ona vedno šibkejša. Prišla sta do točke, ko je njeno premoženje v obliki velikega in atraktivnega posestva prešlo v njegove roke. In potem nastopijo njegove........

© Večer