Vse prodajajo kot nujnost, kot pametno odločitev, kot nekaj, kar »bo dolgoročno koristilo vsem«. A vsakič znova se izkaže, da ta »vsi« pomeni zelo ozko skupino ljudi. In vsakič znova poslušamo, da si država ne more privoščiti tega ali onega, dokler si nenadoma lahko privošči prav tisto, kar koristi najmočnejšim.

Ko berem in poslušam odzive gospodarskih združenj, se ne morem znebiti občutka, da živimo v dveh vzporednih realnostih. V eni se govori o negotovosti, krizi, potrebi po odgovornosti. V drugi pa se brez zadržkov odpira prostor za poteze, ki bodo imele zelo konkretne finančne posledice. In to brez resnih analiz, brez jasnih izračunov, brez širše razprave.

Še bolj kot konkretni ukrepi je zaskrbljujoč odnos do same države. Ta se vse bolj razume kot prostor, ki ga je mogoče razdeliti, preoblikovati, prilagoditi interesom. Kot da ne gre za skupno infrastrukturo družbe, temveč za nagrado. In v takem pogledu pravna država ni več okvir, temveč ovira. Institucije niso več varovalke, ampak poligon.

Ne idealiziram preteklosti. Tudi prejšnje vlade so imele svoje napake. A razlika je v meri. V tem, da obstajajo meje. Zdaj pa imam občutek, da se te meje premikajo in to brez posebnega odpora.

Zato tudi razprave o korupciji zgrešijo bistvo. Ne gre le za posamezne afere, za ekscese. Gre za sistem, ki takšna ravnanja omogoča in jih včasih celo nagrajuje. Ko postane boj proti korupciji politično orožje in ne zaščita javnega interesa. Le še predstava, v kateri vsaka stran kaže na drugo, medtem ko se pravila igre ne spreminjajo.

Mogoče se bomo res šele čez nekaj tednov zavedali, kaj se dogaja. Ko bodo odločitve dobile konkretne posledice, ko številke ne bodo več abstraktne, ampak bodo vplivale na vsakdan. Takrat bo marsikaj videti drugače.

Bomo vse skupaj sprejeli le kot še eno epizodo v zgodbi, ki jo že predolgo poznamo.? Bomo spet zamudili trenutek, ko bi lahko rekli: dovolj?

© Dnevnik