Politiki po svetu so pred nekaj leti nenadoma in nepričakovano postali nadvse zaskrbljeni za nas, za naše zdravje. V skladu s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije so nam vsak dan znova dobrohotno prigovarjali, naj se zaščitimo pred smrtonosnim virusom. Svetovali so nam, naj ostanemo doma, po njihovih nasvetih so pisarne in tovarne zaprle svoja vrata. Predlagali so nam, naj nosimo maske, tudi ko se rekreiramo v gozdu ali kolesarimo. Odsvetovali so nam druženje in ogled gledaliških predstav, v trgovinah so označili, kje smemo stati. Njihova skrb je segala celo do mize z božično večerjo, ki naj bi jo postavili ven, na balkon. Tudi šole in univerze so zaprle svoja vrata. Učenci, dijaki in študentje so se »izobraževali« na daljavo. Bolnišnice so se preoblikovale v covidne bolnišnice. Svetovali so nam, naj se zaradi svoje zaščite, predvsem pa zaradi zaščite soljudi cepimo s cepivom, ki so ga strokovnjaki razvili v rekordnem času – da bi ostali živi. Omogočili so nam, da smo se testirali in samotestirali. Skrbelo jih je za naše življenje, skrbelo jih je, da bolnišnice ne bi bile preobremenjene, skrbeli so jih naše babice in dedki. Ker imamo radi naše babice in dedke, jih nismo obiskovali.........

© Dnevnik