Za šolajočo se in študirajočo mladino je začetek poletja tudi obračunsko obdobje: če ni bilo uspešno, se obdobje podaljša v zgodnjo jesen ali celo v naslednjo sezono, če pa se je vse dobro izteklo, je čas za začasno šolsko pozabo. A ne za čisto zaresno pozabo – če gre vse po sreči, se pomembnejša naučena in usvojena snov med počitnicami posede v dolgoročnejši spomin, balast pa porazgubi.

Kaj jezikovnega in jezikoslovnega je zaznamovalo letošnje prvo polletje? Spor glede tega, kdo naj bi bil najvišja pravopisna in s tem tudi jezikovnonormativna avtoriteta za slovenščino na svetu, in to med institucijama, ki ju večina javnosti dojema kot eno (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti na eni strani in Slovenska akademija znanosti in umetnosti oziroma njena Komisija za slovenski jezik v javnosti na drugi), je v javnosti sicer odmeval manj, kot so nekdaj medijsko odmevali podobni zapleti. Da medijev in javnosti spor za nadzor nad jezikom ne zanima preveč, je zelo povedno, še posebej v časih, ko mediji izrazito hlastajo za konflikti in škandali. Ne morem se znebiti občutka, da je sodobna slovenska normativna jezikoslovna dejavnost (pa tudi precejšnji del šolske slovenščine po vsej vertikali) podobna gradnji in utrjevanju obrambne Maginotove linije........

© Dnevnik