S prvo pregledno razstavo umetnika, ki je 25 let ustvarjal v zgornji Dravski dolini in na Koroškem (z več ambicijami pa bi nedvomno prodrl mnogo širše), Mira Hajnca v širšem kontekstu dejansko šele odkrivamo (v KGLU si jo lahko ogledate do 3. decembra). Kustos razstave Marko Košan se je pred tremi leti dogovoril z umetnikovo družino, da se je atelje, ki so ga ob njegovi smrti zapečatili, odpečatil, nato pa se je zakopal v njegovo zapuščino. Odkril je obsežne, skrbno arhivirane opuse slik in risb, med njimi veliko dragocenih del, ki sodijo v najpomembnejšo koroško likovno zapuščino.

Miro Hajnc iz Radelj ob Dravi je študiral slikarstvo na pedagoški akademiji v Mariboru in jo tik prek diplomo v svobodnjaškem zanosu zapustil, čeprav je bil zelo perspektiven in je, denimo, do potankosti obvladal risanje človeške anatomije. V Mariboru je pred tem končal pedagoško gimnazijo, svojo žilico za podajanje znanja mladim generacijam pa je izkazoval tudi pozneje, ko je bil njegov atelje velikokrat poln vrtčevskih in osnovnošolskih otrok, ki so tam ustvarjali; kot mentor je redno sodeloval tudi na otroških likovnih kolonijah.

Miro Hajnc: Božanska komedija; Spev XXIII; krog 8, kotanja 6; Licemerci; tuš na papir (1991) Foto: Tomo Jeseničnik

Njegov atelje je bil kulten; to je bil prostor odprtih vrat, pove Košan, saj so se pri njem zbirali likovniki, literati, glasbeniki, filozofi ali zgolj radovedneži. Ko je imel na povabilo vicekonzula Jožefa Ciraja v avstrijskem Gradcu odmevno razstavo, ga je Ciraj potem še večkrat obiskal v ateljeju. Prijateljeval je z dr. Andrejem Capudrom, ki je prišel v njegov atelje tudi, ko je bil v vlogi ministra za kulturo. »Capuder je pripravljal nov natis svojega prevoda Dantejeve Božanske komedije, Hajnc pa je zanjo izdeloval ilustracije. Narisal jih je prek........

© Dnevnik