Njegov ljubljanski festivalski koncert z novim orkestrom in zborom Constellation je postregel z novimi pomisleki in sprožil refleksije, le da je vse te mogoče razumeti v popolnoma pozitivni luči – Gardinerju je uspelo dokazati, da kot dirigent/glasbenik vpihuje partituram življenje s kongenialno močjo.

Koncert je otvorila Brahmsova Pesem usode, ob kateri so se mi zastavila številna vprašanja, povezana s historično izvajalsko prakso. Glasbeniki orkestra Constellaton igrajo namreč na historična glasbila ali vsaj njihove kopije, temu »primerno« manjša pa je tudi zasedba, v kateri pihala niso več utopljena v baržunastem godalnem zvoku. Tako je začetek Brahmsa sicer potekal v izrazito muzikalno odmerjenih frazah, ki so valovile tudi agogično, a ni se bilo mogoče znebiti občutka, da skladba še ni popolnoma naštudirana, saj smo bili priča ritmičnim razhajanjem, močnim intonančnim težavam, ki jih gre deloma najbrž pripisati tudi starinskim........

© Dnevnik