Zgodovina ponuja tri preizkušene načine, kako utišati množice. Mehanizmi se spreminjajo, le cilj ostaja isti: ustvariti pasivne, zadovoljne in politično neškodljive ljudi. V vseh treh obdobjih oblast ljudi ni utišala z odvzemom svobode, temveč z nečim učinkovitejšim — kar jim je dajalo občutek svobode in zadovoljstva.

Ko Juvenal konec 1. stol. n. št. zapiše znameniti panem et circenses (kruha in iger), ne opisuje le družbenega pojava, temveč razgali politični mehanizem, ki je v Rimskem cesarstvu deloval z osupljivo učinkovitostjo. Na prvi pogled je logika preprosta: ljudem daš kruh, da niso lačni, in igre, da niso zdolgočaseni. A v resnici gre za precej bolj prefinjen sistem. Ni šlo zgolj za to, da oblast nahrani ljudi in jih zamoti z zabavo. Šlo je za premišljeno preoblikovanje odnosa med posameznikom in skupnostjo. "Kruh" je pomenil več kot le hrano. Pomenil je občutek varnosti – minimum, ki človeku odvzame silo, da bi se upiral. Lakota namreč ne ustvarja le trpljenja, temveč tudi nevarnost. Sit človek ne protestira. S tem ko je oblast zagotavljala osnovno preživetje, ni kupovala le lojalnosti, temveč je ustvarjala odvisnost. A resnična moč sistema se je pokazala šele v "igrah". Spektakel ni bil pobeg od politike – bil je njena zamenjava. V areni se je dogajalo vse, česar politika ni mogla ponuditi: napetost, nevarnost, jasni zmagovalci in poraženci, trenutki, ki so razplamtevali strasti. Medtem ko je bila politika oddaljena in zapletena, je bil spektakel neposreden in razumljiv in prav zato privlačnejši.

Največja sprememba pa se ni zgodila v tem, kaj so ljudje gledali, temveč v tem, kaj so postali. Iz državljanov, ki sodelujejo v javnih zadevah, so se postopoma preoblikovali v gledalce, ki spremljajo. Namesto........

© Večer