Slavoj Žižek nikogar ne pušča nekje na sredini. Ali si totalen navdušenec in požiraš vsako njegovo misel ali pa skeptik, ki v vsem skupaj vidi spektakelske akrobacije. Skratka, Slavoj z vsakim nastopom potrjuje svojo izhodiščno tezo, da moraš biti v njegovem primeru verujoči ateist. In verujoči ateisti moramo biti tudi v izjavah, ki se nanašajo na delo oblastnikov. Seveda jim moramo verjeti, da mislijo dobro, da hočejo delati dobro, da so polni plemenitih želja, ampak na terenu vsakič pogrnejo. Kar nenadoma zeva prepad med besedami in dejanji, čez noč se vsi malo povampirijo v smislu, da hočejo prevzeti vse vzvode delovanja družbe, in nenadoma začnejo verjeti, da je politika navadna igra. Traja štiri leta. Od volitev do volitev. Najprej si prvo leto vajenec, potem leto dni pomočnik in zadnji dve leti čisti mojster.

Robert Golob in koalicijski partnerji so to mojstrstvo zapeljali v pravo smer. V smer izigravanj in taktičnih manevrov. Od novega leta naprej smo priče takšnemu mojstrstvu. Najprej zgodba z nakupom stavbe na........

© Dnevnik