Saj poznamo tisti trenutek na Poštni, ko jutranje kavice še niti ne zaživijo zares, pa nekdo za sosednjo mizo že z župansko odločnostjo razglasi, kaj je narobe z Mariborom. Nekdo drug ve, kdo je za to kriv, tretji ima rešitev, četrti pa razloži, zakaj tudi ta ne bo delovala. Peti v časopisu bere rešitev šestega. Sedmi zre v prazno in mu je vseeno. V tem smo odlični. Mariborčani imamo posebno sposobnost, da se glede mesta, ki ga imamo radi, skoraj v hipu razdelimo na svoje tabore, pri čemer ima vsak (tudi pišoča) seveda zelo dobre razloge, zakaj je prav njegov pogled tisti, ki ga mesto potrebuje. Preveč vztrajno se prepričujemo, da je ena večjih mariborskih težav prav naša razdrobljenost. Da se drugod menda znajo boljše povezati, pri nas pa ostajamo razkosani med interese in vsak vleče na svojo stran. "Rabimo več povezovanja" je priročna diagnoza, dokler se ne vprašamo, kaj naj bi to pravzaprav pomenilo. Tudi ljudje, ki skupaj udarijo po tretjem, so povezani. Povezovanje se navsezadnje pokaže pri tem, kdo se povezuje s kom in okoli česa. Najbolj pa pri tem, kaj se zgodi, ko se ne strinjamo. V Mariboru imamo za takšne trenutke že folklorno pripravljeno razlago: saj veš, mariborska trma, pri nas pač ne gre. Morda je v tem nekaj resnice, ena od razlag pa je lahko zgodovinska. Maribor je v nekaj desetletjih izgubil velik del svojega nekdanjega gospodarskega sveta in z njim tudi precej zaupanja v velike zgodbe, ki prihajajo od zgoraj. Ko so propadali industrijski velikani in so ljudje ostajali brez dela, se je marsikdo naučil, da se bo moral znajti sam in poskrbeti zase, za svojo družino in svoj mali krog.

Isto mesto, ne nujno isti Maribor

Ti mali krogi pa se srečajo tam, kjer je treba sprejeti odločitev, ki ne ostane več samo stvar enega od njih. Javnost, stroka, teren in mestna oblast namreč v takšne pogovore ne vstopajo z enako močjo. Nekdo lahko predlaga, opozarja, protestira ali poda strokovno mnenje, nekdo pa mora imeti pooblastilo in odgovornost, da na........

© Večer