Volitve so spet pokazale, kako malo skupnega imajo z demokracijo, tudi le kot tehnični postopek, da nova oblast zavzame položaje v starem kalupu. Neizvoljeni zahtevajo ministrske položaje v vladi in pogojujejo vključevanje drugih, ki jim niso po volji, večno užaljeni zahtevajo vse, predvsem pa sojenja, preganjanja in čistke. Občutek razočaranja, gnusa in brezupa morda nikoli ni bil tako močan kot po teh volitvah. Ja, res so bile zgodovinske …

In kje najti kanček upanja, ko niti cinizem ne ponuja olajšanja in ostaja samo strah, tudi strah za preživetje človeštva, narave, planeta? Morda stopimo korak nazaj in se vrnemo k navadam, ki so nam v preteklih letih zlezle pod kožo. Soočeni z brezskrbnim, sebičnim cirkusom najslabših navad v politiki in v javnem življenju, popolno slepoto za preteklost (razen za njeno zlorabo) in za prihodnost, ukradeno vsem mlajšim od 75 let, se oprimimo navad, starih kakih trinajst let (od 2012, od ministra Turka s straniščno ščetko, pa skozi begunsko krizo, žico, dve nesposobni vladi) intenzivno pa šest let, od marca 2020 do danes. In te navade so res železne – obstajajo njihove institucije, močni alternativni politiki in političarke, hitra organizacija, umetniki, ki čez noč pripravijo nov imidž, podobe in zvoke. Obstaja tudi parlament, ki se aktivira, ko je potrebno, obstaja teritorij – ulice so naše! Obstajajo mediji, prostovoljci, ideje, evropske ustanove s parlamentom, imena, liki; kultura se skoraj uravnoteženo giblje med državno podprto in alternativno. Skratka, navada deluje, državljani se je po instinktu držimo, ker nas na tej strani še nihče ni izdal, ker bomo tu vedno srečali znane in prijazne obraze, ker se bomo objemali, skupaj peli, se smejali in se ne bomo ves čas spraševali, zakaj, čemu to, komu je mar. Imamo navado, občasno tudi deluje.

V času prejšnje vlade smo navado nadgradili in razširili s stališči in prepričanji, ki so našla pot tudi v parlament in v vlado. Spomladi 2022 je ta vlada imela prav, ko je predvidela, da sta za njen program potrebna dva mandata. Navada, da se o sociali razmišlja skladno z ustavo, zahteva čas, premislek, samokritiko, entuziazem. Dobrih trideset let se je socialno državo teptalo in pljuvalo, končno je narejeno nekaj ključnih korakov in akcij, ki jo upoštevajo in ki, ja, zahtevajo več časa. Zaslužna za to je predvsem Levica, edina, ki je ne bremeni........

© Večer