Geopolitična dinamika sveta se vseskozi spreminja in vse kaže, da se tudi trenutni globalni hegemon počasi umika s pozicije svetovne nadvlade. Podobno se je v 60. letih prejšnjega stoletja dogajalo Britanskemu imperiju, nekako simptomatsko pa je spoznanje, da konec imperijev zaznamujejo posamezniki, ki poskrbijo za zadnje dejanje v življenju nekdaj veličastnih družbenih struktur. Večina zgodovinarjev se strinja, da je večstoletno imperialno moč Velike Britanije dokončno pokopal njihov tedanji predsednik vlade, Anthony Eden, z izgubljeno vojno proti Egiptu. V podobni vlogi nekakšnega grobarja ZDA lahko danes prepoznamo Donalda Trumpa, ki z obupnimi, infantilno nepremišljenimi in skrajno egoističnimi potezami končuje skoraj stoletno obdobje ameriške gospodarske in vojaško-politične svetovne dominacije.

Propad britanske moči

Vlogo globalnega hegemona so začele ZDA prevzemati ob vstopu v drugo svetovno vojno, ki je bila hkrati prelomna tudi za Veliko Britanijo. Neposredno po koncu svetovne morije je namreč morala dotedanja vodilna svetovna sila priznati, da izgublja svojo ključno kolonijo. Leta 1947 je namreč prvi predsednik indijske vlade Jawaharial Nehru – po dvestoletnih prizadevanjih za osamosvojitev – razglasil neodvisnost, imperialistični ugled Velike Britanije pa je v slabem desetletju dokončno izzvenel s Sueško operacijo. Samosvojo potezo Anthonyja Edna, takratnega predsednika britanske vlade, sicer odličnega diplomata in dolgoletnega varovanca Winstona Churchila, je zgodovinar Corelli Barnett v knjigi Propad britanske moči označil kot "zadnji poskus britanske vlade, da bi storila staro imperialno stvar v obrambo daljnih interesov", sicer pa za popolno norost.

Na kratko, britanski ponos je bil močno prizadet ob nacionalizaciji Sueškega prekopa, ki jo je leta 1956 izpeljal egiptovski predsednik Gamal Abdel Nasser, zato je Eden – s........

© Večer