Predstavljajte si, da tolpa roparjev vstopi v banko, izprazni sef in uvodoma postreli nekaj zaposlenih in strank, ostale pa zajame kot talce. Na prizorišče pride šef policije, ki po megafonu najprej nahruli talce, da so s svojim izzivanjem povzročili prelivanje krvi, nato pa se z roparji dogovori za izpustitev zajetih. V zameno roparji dobijo dovoljenje, da obdržijo plen, in selfije s šefom policije. Ta si na tiskovni konferenci prilasti vse zasluge za mirno rešitev krize, potem pa od rešenih talcev in družin pobitih kot plačilo za reševalno akcijo zahteva, da v prihodnje pol svojega dohodka namenijo policijskemu sindikatu. Svoj uspeh proslavi na posestvu vodje roparske tolpe 9. maja v Moskvi.

Vse bolj očitno je, da bo v vojni v Ukrajini, ki jo je z agresijo začela Rusija, po treh oziroma desetih letih slej kot prej doseženo nekakšno premirje. Po vsem uničenju in človeških žrtvah v tem konfliktu je prva misel ob tem gotovo olajšanje. Vojne so zlo, v vojni ljudje umirajo, vojne je treba končati čim prej. Ta reakcija je legitimna in človeška, ne glede na okoliščine, v katerih bo najverjetneje sklenjeno premirje. Po drugi strani pa je popolnoma legitimno in tudi potrebno spregovoriti o teh okoliščinah, predvsem pa o posledicah, ne le za Ukrajino, ampak tudi za Evropo in svet ter Slovenijo, ki je del te Evrope in tega sveta. Čeprav se pogosto obnašamo, kot da ni tako in živimo v nekem vzporednem vesolju in alternativni realnosti.

Prvič, skrbeti bi nas moralo, da bo po vsemu sodeč šlo za dogovor, ki bo prinesel zmago agresorju. To ni le moralni problem, ampak predvsem varnostno tveganje, saj je agresor jasno pokazal, da se njegove osvajalne ambicije ne ustavljajo na trenutni liniji fronte in ne segajo le do zunanjih meja trenutne žrtve, ampak tudi onkraj njih.

Drugič, ne bo šlo za premirje, ki bi si ga Ukrajina kot žrtev ruske agresije želela in zaslužila po treh letih krvave vojne in boja proti tujemu okupatorju. A tudi to dejstvo nam ne daje........

© Večer