V času, ko nas na vsakem koraku bombardirajo s slabimi novicami, ko se tehnološki napredek zdi hitrejši od človeške zrelosti in ko strah vse prepogosto nadomesti pogum, je vredno spomniti, da nas ne vodi razum, ampak preživetje. Strah in upanje sta dve plati iste človeške zgodbe – in če je prvi star kot lev v savani, je drugo tisto, kar nas je iz nje pripeljalo v vesolje.

Daniel Kahneman, izraelsko-ameriški psiholog, Nobelov nagrajenec za ekonomijo in eden najvplivnejših mislecev 20. stoletja, je s svojim dolgoletnim sodelavcem Amosom Tverskym razkril, da ljudje ne razmišljamo racionalno, ampak po bližnjicah – s t. i. hevristikami – ki nam pomagajo hitro odločati, a nas pogosto tudi zavajajo. Te miselne bližnjice ustvarjajo vrsto kognitivnih pristranskosti, sistematičnih napak v presoji, med katerimi je ena najlepših in hkrati najnevarnejših – optimistična pristranskost.

A preden pridemo do optimizma, moramo razumeti strah. Kahneman je pokazal, da človeški um ni stroj za resnico, temveč naprava za preživetje – in zato raje preceni tveganja, kot da bi tvegal izgubo. Evolucijsko smo programirani za previdnost, saj so preživeli tisti, ki so se pravočasno umaknili, ne tisti, ki so radovedno stopili naprej. Naši predniki so milijone let živeli v afriški savani, kjer so bili večkrat plen kot lovci. Levi, leopardi in hijene so bili stalna grožnja, medtem ko so ljudje nabirali korenine, sadeže in občasno jedli meso, ki so ga dobili s pogumom ali srečo. Strah je bil mehanizem preživetja – tisti, ki so nevarnost prepoznali prepozno, niso postali naši predniki. Prav tam, med levom in gomoljem, med begom in upanjem, se je oblikoval človeški razum: previden, nezaupljiv in hkrati vztrajen. V njem je nastala tista napetost,........

© Večer