V Evropski uniji mislimo o sebi vse najboljše. Resda je naša zgodovina zgodovina nesmiselnih vojn, ki smo jo kronali z dvema, v kateri smo povlekli ves svet. Nato nas je z oblakov zadela strela modrosti in leta 1951 je bila v Parizu podpisana pogodba, s katero so Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo, predhodnico današnje Evropske unije, organizacije sui generis, ki je vzor celemu svetu. Evropi sta se začela cediti med in mleko.

Evropska skupnost za premog in jeklo naj bi prepletla francosko in nemško težko industrijo in s tem onemogočila ločeno proizvodnjo francoskega in nemškega težkega orožja, tako da bi postale vojne na evropskih tleh nemogoče. Namesto v orožje mi odtlej vlagamo sredstva v izobraževanje, zdravstvo, pokojnine in razne socialne programe, medtem ko se barbarski ostanek sveta še naprej uri v vojskovanju. Takšen je naš miopičen pogled na svet.

V resnici je Evropska unija peskovnik, iz katerega so odrasli otrokom odnesli nevarne igrače, da se končno več ne bi samopoškodovali. Pazili so na nas, da nismo delali prevelikih neumnosti. Nam pa je bilo s kanglico in lopatko v pesku lepo. Potem pa so nekega dne odrasli rekli, da bodo šli in nas pustili same. Mi pa v jok.

Sedemdeset let smo se igrali "evropski način življenja", ki je temeljil na varnosti, ki so nam jo zagotavljajo drugi. Najprej ZDA in Sovjetska zveza z vzajemnim strahom pred uničenjem planeta. Naš mir je stal na jedrskih konicah. Po razpadu Sovjetske zveze so za nekaj časa ZDA prevzele vlogo globalnega policista in pazile na nas še naprej. Dokler jim ni........

© Večer