Donald Trump je Neville Chamberlain našega časa, Vladimir Putin je Slobodan Milošević z atomsko bombo, Xi Jinping pa potrpežljivo čaka ob reki, katero truplo bo prinesel tok. V igri interesov, kjer realisti krojijo ameriško politiko, Ukrajina postaja žeton za "mir za naš čas". A zgodovina nas uči, da popuščanje agresorju ne prinaša miru, temveč vojno – in da je Evropa v tem spopadu prisiljena odkriti lastno identiteto.

Povsem napačne so ocene, da je na srečanju med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom 16. avgusta v mestu Anchorage na Aljaski zmagal drugi. Prvi naj bi izdal Ukrajince. Kar pa nikakor ni res. Da bi jih lahko izdal, bi jih moral najprej imeti za svoje, čutiti kakšno obvezo, oni pa bi mu morali zaupati. Nič od tega se nikoli ni zgodilo. Vse, kar si Trump misli o ukrajinskem predsedniku Zelenskem, je pred kamerami pokazal že februarja letos v Beli hiši, ko ga je ob sodelovanju podpredsednika Vanca javno ponižal. To si je lahko ogledal ves svet – tudi Vladimir Putin. Predstava pa je bila namenjena prav njemu.

Zakaj je to pomembno? Za razumevanje ameriške zunanje politike je ključno poznati notranja trenja med dvema strujama, med realisti in neokonzervativci. Čeprav bi po imenu pričakovali, da so neokoni doma med republikanci, ni tako. Njihove korenine so v krogih liberalnih demokratov, ki so v času Vietnama – kot zvesti liberalni jastrebi – ostali trdi v boju proti komunizmu, tudi ko je stranka začela iskati pot iz vojne. Neokoni si želijo izvažati ameriško revolucijo in demokracijo po svetu. Vietnam je bil njihov inkubator. S časom so neokoni okužili tudi pomemben del republikanske stranke in v resnici danes diagonalno pokrivajo obe stranki.

Eden njihovih najznamenitejših ideologov je Francis Fukuyama, študent Samuela Huntingtona (avtorja Spopada civilizacij), ki je leta 1992 napovedal "konec zgodovine" – triumf liberalne demokracije po padcu Berlinskega zidu in Sovjetske zveze. Fukuyama je sprva podpiral Bushevo administracijo in njeno neokon idejo širjenja demokracije, a se je od nje odvrnil po drugi zalivski........

© Večer