Mi lažemo. Oni vedo, da lažemo. Mi vemo, da oni vedo, da lažemo.

Ampak vseeno lažemo, ker je tako lepše. Politično korektnejše. Civilizacijsko sprejemljivejše. In zdi se nam, da imamo še vedno nek nadzor – če že ne nad realnostjo, pa vsaj nad pripovedjo o njej.

Evropska unija bo – zagotovo, obljubimo! – nekoč, morda že jutri, integrirala države Zahodnega Balkana. Samo še malo se morajo potruditi. Samo še malo se moramo mi pretvarjati. Mi, ki govorimo o širitvi, kot bi govorili o zdravem načinu življenja v čakalnici na kemoterapijo. Oni, ki naj bi se včlanili v evropski klub, za katerega nihče več ne ve, ali gre za rekreacijsko društvo, starostni dom ali geopolitično mirovno silo brez vojske.

Na drugi strani pa kandidatk za članstvo ne druži več niti jasno prepričanje, da si članstva zares želijo. Makedonci se še vedno iščejo po atlasu, kje bi lahko bili Severni, ne da bi jih bilo sram. Črna Gora živi evropsko življenje na Instagramu, v resničnosti pa bolj spada na TripAdvisor Balkana. Albanija ima več realnih pogovorov z Emirati kot z Brusljem. V Bosni in Hercegovini pa konstitutivni delež države, Republika Srbska, dvomi, da BiH kot država sploh obstaja – in jo sistematično razstavlja po kosih, da bi se lahko nekoč priključila Srbiji v okviru tako imenovanega "srbskega sveta". Hkrati pomemben del Federacije sanjari o Saudovi Arabiji ali o povratku k materi Turčiji, kot da bi šlo za novo različico orientalske romantike. Tamkajšnji Hrvati pa se v Mostarju držijo za glavo – pod novim mostom čez reko Neretvo, ki je po njihovem še lepši in še starejši od originalnega iz leta 1566, ki so ga – mimogrede – leta 1993 podrli sami, nato pa ga ponovno zgradili in odprli julija 2004.

V Srbiji, ki je geopolitični pivot regije, pa je podpora vstopu v EU že trčila ob dno legitimnosti: v raziskavi NPSM iz marca 2025 bi na referendumu za članstvo glasovalo le 38,9 odstotka volivcev, proti pa kar 43,2 odstotka. Preostali so........

© Večer