Včasih se zgodi v politiki prizor, ki je videti kot moralna zmaga, a je v resnici intelektualni poraz. Tako je bilo v primeru odziva ministra za delo, družino in socialne zadeve in sookordinatorja Levice Luke Mesca na odziv Blaža Brodnjaka, predsednika uprave NLB, na njegov napovedani dvig minimalne plače na 1000 evrov.

Menedžer je opozoril, da dvig minimalne plače ni preprosta poteza, temveč odločitev z verigo posledic — minister pa je opozorilo zavrnil z argumentom njegove plače. In tu se začne težava. Luka Mesec pravi, da je ironično, da se zvišanje minimalne plače na tisoč evrov neto zdi preveč ravno direktorju banke, ki da je v enem letu zaslužil milijon evrov. Ironično? Morda. Seveda je pa vprašanje, ali je ironija sploh relevanten ekonomski argument.

Če politiko vodimo z moralno matematiko, je vse zelo preprosto. Tisti z visoko plačo nima pravice do besede, tisti z nizko pa ima vedno prav. Toda politika — vsaj resna politika — ni tekmovanje v ogorčenju, temveč upravljanje kompleksnih sistemov.

Minimalna plača ni niti nagrada, niti ni kazen za uspešne. Je jasen sistemski mehanizem, ki vpliva na stroške dela, na konkurenčnost........

© Večer