Naslov obljublja mesnico ali tu in tam vsaj kakšen mlin za meso. No, tovrstne obljube ne bom izpolnil. Kot se v svetu pritiskov na gumbe in popolne otopelosti do posledic, ki jih to pušča daleč stran na planetu, rado zgodi, tudi ta boj odpira rane daleč proč od arene, v kateri se bije.

Letos sem zadnjič spremljal uvodno zasedanje novega sklica Generalne skupščine Združenih narodov v dopisniški vlogi. Medtem ko se je v Sloveniji razvnemal boj pred referendumom, ki bo med drugim vplival tudi na to, ali me bo na položaju dopisnika iz ZDA prihodnjo jesen sploh kdo nasledil, so se na govornici največje dvorane v Palači narodov rutinirano menjavali državniki in reševali svet. Vsaj za eno leto, ko bodo oni ali njihovi nasledniki prišli ponovit vajo. "Nisem prvič tukaj," je rekel Janez Janša, "ampak prvič se o spreminjanju svetovnega reda pogovarjamo konkretno. Priznavamo, da smo v prehodnem trenutku, ko starega ni več, novi pa šele nastaja." Očitno odločevalci, ki ustvarjajo spremembe, svoje delo hkrati spremljajo tudi z domačega kavča in se sprašujejo, kam vse to pelje. A ko pobližje pogledamo, kako ti zagovorniki multilateralizma in vladavine mednarodnega prava manevrirajo skozi delavnico, v kateri se kuje novi svetovni red, pridemo do spoznanja, da jim negotovosti pač ne gre zelo zameriti. Ne povsem v slogu "Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo", ampak zaradi zapletene računice, ki zlasti majhnim in srednje velikim državam preprosto ne zagotavlja jasnega izida.

Med voditelji velesil je še najbolj dosleden Donald Trump. Jasno je, da ne bo spoštoval dozdajšnje ureditve. Kot ljubitelj dvostranskega formata, v katerem se zlepa ne sooči z enakovrednim sogovornikom, je prav tako iskren v zaničevanju mednarodnih institucij. Svetovna organizacija je zanj prej ovira kot rešitev perečih vprašanj sveta. Čeprav so njegovi predhodniki kazali več spoštovanja do mednarodnih institucij, so jih zmeraj razumeli kot platformo........

© Večer