Občina Kamnik ima dolgo tradicijo izjemnih posameznikov, ki so dokazali, da meje obstajajo le zato, da jih presežemo. Slednje lahko potrdijo tudi člani Strelske družine Kamnik, ki so svoje prostore našli v Cankarjevi ulici, v kompleksu ob nogometnem igrišču. Strelski klub, ki je bil ustanovljen leta 1961, ne deluje kot družina zgolj po imenu, ampak je povezanost med člani vidna tudi med samim treningom. Tega smo prekinili v sredo zjutraj in morda prav zaradi dopustov na strelišču ujeli le nekaj posameznikov. A po pričevanju in po vsem videnem tudi najboljše kamniške strelske veterane.

Jana Smrekar, članica strelskega kluba

S strelstvom sem se začela spoznavati že v osnovni šoli. Takrat smo vsi streljali z vojaško puško, ki te je udarila nazaj, v ramo. Redno pa sem začela trenirati leta 1981, ko sem se zaposlila v Titanu Kamnik.

Enajst let redno strelja upokojena Marija Hribar. »Možu sem se pridružila na srečanju kolesarjev in bila skoraj edina, ki na druženje ni prišla na dveh kolesih. Na vprašanje, zakaj tako, sem odgovorila, da ne znam nič drugega kot streljati,« je Hribarjeva takrat bolj za šalo kot zares povedala zbranim. Povedala nam je, da je do leta 1981 sicer redno trenirala streljanje za podjetje, v katerem je bila zaposlena. »V takratnem kamniškem Stolu so redno prirejali športne igre, s sodelavci pa........

© Dnevnik