Kendžucu, starodavna borilna veščina japonskega mečevanja, ni le tehnika bojevanja, temveč celosten sistem telesne, miselne in duhovne discipline, ki sega stoletja v preteklost. Z njo so se ukvarjali samuraji, japonski bojevniki, katerih slava in mitologija se je razširila daleč čez meje Japonske. Za Borisa Martinovića pa ta tradicija ni zgolj oddaljena zgodovina, je živa pot, po kateri vztrajno hodi že več let. »Vedno me je privlačila Japonska, kot država, kot kultura, kot nekaj skrivnostnega, globokega. V otroštvu sem treniral karate in že takrat sem začutil to posebno vzdušje, ki ga oddaja japonski način razmišljanja,« pripoveduje Martinović, rojen v Subotici, danes pa že dobro leto z družino živi in dela v Ljubljani. Samuraji so ga pritegnili kot simbol kontrasta, saj so bili to bojevniki, mojstri meča, ki so iskali notranji mir.

Že kot otrok se je leta 1993 zaradi vojne v nekdanji Jugoslaviji z družino preselil na Madžarsko, kjer je več kot trideset let živel in delal v Budimpešti. Tam pa je naletel na težavo: »Čeprav sem že takrat želel trenirati tradicionalno japonsko mečevanje, nisem našel ničesar. Kendo – to je športna verzija mečevanja z bambusovimi meči – je bil sicer prisoten, vendar to........

© Dnevnik