V vlogi »očeta devetletke« se je Slavko Gaber v pogovoru o aktualnih izzivih v slovenskem šolstvu, ki mu ob neuglednem padcu učencev in dijakov na mednarodnih lestvicah znanja pretita korenita reforma in vnovična vrnitev na osemletno obvezno izobraževanje, ozrl v to, kaj se je v minulih dveh desetletjih obneslo, kaj je ostalo nedokončano in kje so se prvotne ambicije razšle z resničnostjo.

Minister za izobraževanje, znanost in mladino dr. Borut Rončević zatrjuje, da so katastrofalni dosežki v raziskavi PISA račun za dolgoletno vodenje sistema. Kje vi vidite razloge za padec znanja?

Trend padanja znanja slovenskih učencev in dijakov vidim tam, kjer ga vidi vsakdo, ki vzame v roke tabele in pogleda trende. Od leta 2006, ko smo se kot država prvič pojavili v PISA, je znanje naraščalo oziroma so bili dosežki učencev še leta 2018 spodobni, pozneje so začeli padati. Razloge za padanje po letu 2018 pa je treba iskati tako v povezavi s takratnim stanjem v razredih kot v odnosu družbe do znanja. Treba je pogledati v preteklost, v obdobje devet let pred vsakokratno raziskavo oziroma se vprašati, kako smo naslavljali učiteljstvo. Smo mu dajali veljavo in smo kot družba stavili na znanje ali pa smo bili le polni besed o tem, kako je to pomembno, sredstva za delovanje šolskega sistema pa so se ob tem zmanjševala? Kot starši smo od učiteljev kljub temu in ker je bil čas zahteven do nas, pričakovali čedalje več.

Kaj je danes največji problem slovenskega šolstva?

Največji problem je poskus, da bi se z dejstvom, da nam rezultati padajo, spoprijeli na neverjetno poenostavljen način. Tako se ne obrača trendov v dosežkih in ureja šolskih sistemov. Tudi če bi šlo samo za šolo, je to zelo slabo, mi pa s tem, kar se nam zdaj dogaja, določamo način delovanja družbe za desetletja naprej. Otroci, ki so zdaj v šolah, bodo živeli še naslednjih 70, 80 let, kar pomeni, da moramo gledati v prihodnost. Igrati se z usodo države ni ne pametno ne spodobno.

Če si prevzel odgovornost za dobrobit ljudi v tej državi in lastno prisego jemlješ resno, tudi ministrstev ne razmetavaš po Sloveniji, razen če si Donald Trump ali Elon Musk, ki se izzivov loti kar z motorno žago in je na svoj način simbol in resnica tega, kar se zdaj dogaja oziroma napoveduje tudi pri nas.

V naši državi bi se morali po resnem pogovoru in približno dveh letih razprav o tem, kaj si sploh želimo v prihodnjih tridesetih do petdesetih letih, odločiti za pripravo nove bele knjige in sprejetje nacionalnega programa. Šolskih področij ne kaže urejati mimogrede. Šolstvo ni samopostrežna trgovina in tudi starinarnica ne rešuje njegovih zagat. Če ti je ureditev tega sistema resnično v interesu, se z njim ne smeš igrati.

Ob napovedi o ukinitvi devetletke in vnovični napovedi osemletke ste dejali, da so spremembe potrebne, vendar ne »golosek s traktorji in buldožerji«. Pojasnite, prosim.

Delujoč šolski sistem je zelo občutljivo tkivo. Že samo enega otroka poskušati formirati, mu pomagati in ga podpreti, da se bo uspešno postavil na noge in šel naprej v življenje, je zelo zahtevno, kaj šele vzgoja in izobraževanje stotisočih otrok na različnih ravneh, od vrtca, osnovne in srednje šole do fakultet. Znanje je formiranje in zahtevna naloga. Potrebna je resna predanost stvari, ne pa blefiranje v smislu, saj imamo vas učitelje radi, hkrati pa vas mečemo iz svetov šol. Naše učiteljice so dobro izobražene državljanke, ki potrebujejo strokovno podporo javnih zavodov in fakultete ter smiselno vodenje. Če namesto tega v malho stlačimo deset točk, od katerih je nekaj smiselnih, druge pa pokažejo, da dejansko le prikrivajo neutemeljeno obtoževanje pedagoške stroke in željo po razgradnji javnega šolskega sistema, smo........

© Dnevnik