Za svoja umetniška dela si je prislužila že več nagrad, med njimi prestižno britansko nagrado Jarman, namenjeno izjemnim umetnikom, ki delajo z gibljivimi slikami, samostojno in skupinsko pa je razstavljala v številnih epicentrih sodobne umetnosti. Diplomirala je na beneški Akademiji lepih umetnosti in leta 2006 zaključila še magistrski študij na likovni akademiji Goldsmiths College v Londonu. Leta 2013 je na Beneškem bienalu zastopala Slovenijo. Takrat je v naš nacionalni paviljon postavila delo z naslovom Za naše gospodarstvo in kulturo. Njen umetniški projekt je pritegnil tako obiskovalce kot kritike, saj je svoje umetniško poslanstvo opravil z odliko – temeljil je na lokalno specifičnih primerih nacionalnih ikon, skozi katere je umetnica dregnila v problematiko kulture, ko ta postane taktika mehke moči. Z eksploatacijo geopolitičnih eksotik in tekmovalno naravo med državnimi paviljoni denimo, zaradi česar projekti umetnikov hitro izvenijo v votlo banalnost. Jasmina Cibic danes na institucionalni in politični ravni opaža zaskrbljujoče težnje v kulturnem delovanju, pa tudi vsesplošno erozijo pomena ter vrednosti umetnosti.

To vprašanje je absolutno nujno znova odpirati, še posebej v slovenskem kontekstu, kjer imamo na tem področju zelo specifično situacijo. Če pogledamo Zahod ali celo del globalnega juga, vidimo ekosisteme sodobne umetnosti, ki so veliko bolj izdelani od našega. V njih deluje skupek kompleksnih razmerij med javnimi in zasebnimi partnerstvi, galerijami, muzeji, mecenstvom in trgom. Pri nas pa smo na žalost na nek neroden način prišli do ideje, da sodobna umetnost predstavlja zgolj še en dobrodelni model.

Res je, da sodobni kapitalizem umetniško vrednost vse bolj meri skozi finančni učinek, prodajnost in vidnost. A ne glede na to, kako kritični smo do neoliberalne logike, smo vsi del tega sistema – tudi takrat, ko mu želimo vzpostaviti kritiko in ga prisiliti k samorefleksiji. V Sloveniji se je sodobna umetnost znašla v zelo specifični poziciji: ujeta med javnim financiranjem, ki se vztrajno krči, pomanjkanjem infrastrukture za dolgoročno in poglobljeno delo z različnimi občinstvi ter skoraj neobstoječim zasebnim sektorjem. Posledično institucije težko razvijajo trajne........

© Dnevnik