Skoraj točno 55 let po rapalskem sporazumu (12. novembra 1920), ki je tretjino Slovencev pustil na drugi strani meje, sta Italija in Jugoslavija v neki vili do tedaj malo znanega mesteca Osimo, nedaleč od Ancone, 10. novembra 1975 podpisali sporazum, s katerim sta dokončno določili medsebojno mejo. Obe strani sta de iure priznali pred tem de facto veljavno mejo. Popravki so bili manjši, velika pridobitev na slovenski strani je bila za Goriška brda italijanska odobritev ceste pod Sabotinom, ki je to čudovito hribovje neposredno povezala z Novo Gorico preko italijanskega ozemlja.

Sedanjo zahodno mejo Slovenije pa je v bistvu določila že pariška mirovna pogodba februarja 1947, ko je Italija obdržala Gorico, kar je privedlo do gradnje Nove Gorice.

Osimski sporazumi so nastali v duhu helsinške sklepne listine o varnosti in sodelovanju v Evropi, podpisane 1. avgusta 1975, in tako izhajajo iz miroljubnega sožitja med državama. Na slovenskem zunanjem ministrstvu o sporazumih pravijo: »Poleg dokončne ureditve poteka državne meje so bili ključnega pomena in podlaga za urejanje vprašanj obeh narodnih........

© Dnevnik