Stavi na strokovne izkušnje predvsem na področju arhitekture. V največji vladni stranki pa so mu dali proste roke, da kroji program po potrebi in željah Ljubljančanov ter lastni strokovni presoji. Kandidira, ker ga boli, da mesto vsako leto izgublja kvaliteto, predvsem zadnja štiri leta, odkar mestni arhitekt in urbanist ni več njegov mentor Janez Koželj. Za intervju smo se dogovorili brez navzočnosti predstavnika za stike z javnostjo, ki po navadi bdijo nad kandidati in njihovimi besedami. Na pogovor se je pripeljal s kolesom.

Da boste kandidat SDS, je marsikoga presenetilo. Do nominacije niste bili politično aktivni.

Res je. V stranko sem vstopil pred volitvami, brez kakršnih koli ambicij po položaju ali tekmovanja zanj. To ni bila preračunljiva poteza, temveč odločitev iz prepričanja. Menim, da je desni pol, s SDS kot vodilno stranko, ohranil tisto, kar smo takrat skoraj vsi Slovenci prepričano podprli na plebiscitu. Moja teza je, da se desni pol ni bistveno oddaljil od izvornih teženj Slovencev v tistem trenutku, ki je bil po mojem mnenju, in upam, da tudi po mnenju mnogih drugih, najpomembnejši trenutek v zgodovini Slovenije.

Na kakšni osnovi so v stranki sprejeli odločitev za vas?

V stranki sta bila glavna argumenta zame moja popolna neobremenjenost, saj nikoli nisem bil v politiki, in strokovnost na velikem delu področij, ki so v mestu ključna.

Zakaj ste se odločili za ta korak?

Določene procese v mestu zelo težko gledam. Sem Ljubljančan, skoraj vsak dan pridem v center tudi s kolesom. Živim v Murglah, pa vendar imam privilegij, da lahko v mesto pridem tudi peš. Mesto resnično uporabljam in ga spremljam. Kot prostorski strokovnjak morda nekatere trende in procese zaznam nekoliko prej, saj si človek z delom v tem poklicu privzgoji določeno občutljivost. Ta občutljivost mi že nekaj let kaže, da se nekatere ključne kakovosti Ljubljane izgubljajo, in tega ne opažam le jaz in moja generacija.

Zakaj bi konservativni Ljubljančan volil vas, in ne Aleša Primca, ki je zelo aktiven glede mestne politike? Kaj vas loči od njega?

Katere so kakovosti, ki jih Ljubljana izgublja?

Menim, da moja generacija, pa tudi druge, mesta na nekak način ne želi več uporabljati. Mesto se odtujuje. Nekatere točke v mestu so manj prijetne, nekatere pa neposredno nevarne. Zavedam se, da so to tudi splošne percepcije. Po drugi strani je Ljubljana dovolj majhno okolje, nasprotno od Pariza ali Bruslja, ki sta zelo težko obvladljiva. V Ljubljani je problematičnih ljudi relativno malo. Včasih se pogovarjam z brezdomci in vidim, da so to ljudje z imenom in priimkom, nekogaršnji sinovi in hčere.

V programu varnost omenjate kot eno glavnih programskih točk in pravite, da boste ulice s »pomočjo policije očistili droge«. Kako lahko župan očisti mesto?

To je seveda treba razumeti v narekovajih. Gre za zunanjo manifestacijo globljega problema. Ljudem je ob tem nelagodno, občasno pa se objektivno pojavi tudi nevarnost. Sam sem bil priča enemu primeru nadlegovanja mlajše ženske.

Kako ocenjujete vlogo nevladnih organizacij na tem področju, na primer Šenta ali Kraljev ulice?

Časopis Kralji ulice berem in ga podpiram.

Se vam torej zdi prav, da se podpirajo te organizacije?

Na vsak način. Nevladne organizacije so izjemno dragocene predvsem v tem, da opozarjajo na določene probleme, ki jih mogoče mesto in druge institucije spregledajo.

Civilna družba je ena izmed temeljnih vrednot osamosvojitve, vlada pa ima trenutno do nevladnih organizacij ambivalenten odnos, zato nas zanima vaše stališče.

Pri osamosvojitvi so bile nevladne organizacije oziroma organizirana civilna družba ključna, ker drugih možnosti ni bilo. Danes smo samostojna država z vsemi ustreznimi institucijami. Zelo bi bil vesel, če bi se fokus z nevladnih organizacij prenesel na normalno vsakodnevno delovanje institucij. Poudarjanje civilne družbe se mi zdi včasih nekoliko pretirano.

Kariero ste začeli na Ljubljanskem urbanističnem zavodu.

To je bilo praktično takoj po osamosvojitvi. Takrat sem se ukvarjal s potniško postajo Ljubljana in celotnim železniškim voziščem v projektni skupini, ki je delala presojo tedanjega projekta potniškega centra Ljubljana, ki ga je pripravil arhitekt Marko Mušič.

Naša skupina pa je bila ustanovljena leta 1993. Šlo je za zazidalni načrt, ki je pri vsakem koraku povzročal težave. Preučevali smo, kakšna bi bila........

© Dnevnik