Če bodo nekoč njegovo zgodbo prenesli na veliko platno, bi se eden od uvodnih prizorov lahko odvil v študentskem domu. V enem izmed ljubljanskih študentskih domov naj bi namreč enkrat leta 2011 potekal dialog, ki je šel po besedah njegove življenjske sopotnice Lore nekako takole: »Pa po moje je to kolesarjenje moj šport.« »Hm, pa sploh imaš kolo?« »Ne, tečem pa veliko. Jaz bi bil kolesar.« »Okej, jaz sem za.«

Že tu bi lahko pristavili tisto – vse drugo je zgodovina. Primož Roglič ni le postal kolesar, ampak je postal eden najboljših kolesarjev na svetu. Malo jih je, ki se lahko pohvalijo s takšnim »palmarès«, kot v kolesarstvu pravijo seznamu zmag. Zmagovalec Gira, štirikratni zmagovalec Vuelte, zmagovalec spomenika, olimpijski ter od srede tudi evropski prvak v vožnji na čas, zmagovalec šestih od sedmih najprestižnejših enotedenskih dirk in še bi lahko naštevali. Ni slabo, sploh za moža, ki je preskočil kolesarsko osnovno šolo in ki je pred poldrugim desetletjem, ko so številni njegovi kasnejši tekmeci že vrsto let spoznavali čare in pasti tega športa, sam ponoči v praznem nakupovalnem središču v delovnem kombinezonu in s slušalkami na glavi čistil tekoče stopnice. »Pravzaprav je bilo dobro delo in za tiste čase dobro plačilo,« je leta kasneje razlagal v enem izmed intervjujev.

Če je bil David Bowie mož, ki je padel na zemljo, potem je bil Roglič (Pri)mož, ki je padel v kolesarstvo. Njegova zgodba je poznana in že dodobra prežvečena, saj je reciklirana ob vsakem novem uspehu. In teh skozi leta nikakor ni manjkalo.

Rdeča nit zgodbe je, da se je dober smučarski skakalec prelevil v izjemnega kolesarja. Kdaj natančno se je začela ta metamorfoza, je težko določiti. Marca 2007 je Roglič skupaj z Robertom Hrgoto, Mitjo........

© Dnevnik